Ponosen sem na svojega sina

Pavel razmišlja o ponosu, ponosu, ki nam ga je vladajoča idelogija stoletja zbijala iz pameti. Zavijamo se v pretirano skromnost, ob tem pa na skrivaj cveti zavist. Opaža, da je v anglo-ameriški družbi, kjer, spodbujajo tekmovalnost in tudi solidarnost, zavist potisnjena na rob družbe, pri nas pa je "v osrčju družbe, v večini družbe, monopolna rumena (tabloidna) socialistična zavist". Ob tem ga misel vodi k svojemu sinu. Kaj mu je lahko boljše darilo in zapuščina kot vedenje, da je bil njegov oče ponosen nanj?
[obišči blog]