PEKING, 3. del

Zakaj sem šla v Peking? Skoraj vedno se v nek kraj odpravim z neko fiksno idejo, da bom videla neko stvar, ki je drugače navadni smrtniki (beri turisti) ne vidijo. V Pekingu je bil to Fragnant Hill (del Zahodnih gričev, cca 1 uro oddaljeno od središča mesta). In to ne v kateremkoli letnem času. Obvezno seveda jeseni, ko se drevje obarva v rdeče. Obisk Fragnant Hilla je pomenil samo.......sprehod v naravi. Ja, za take stvari namenjam svoj dragoceni turistični čas, za sprehode po naravi . Vendar.......zrak je tako opojno dišal, drevja je bilo na pretek, čeprav sem za rdeče listje bila skoraj 2 tedna prezgodnja, ljudi skorajda ni bilo. Bilo je nekako......kot doma.   Tudi Mao je vedel, kje lahko v miru zbere svoje misli. Tukaj je živel in delal v letu 1949, ko je nastala današnja Kitajska (čeprav dvomim, da si jo je zamišljal tako, kot je zdaj)   Nabiramo listje, opazujemo deževnike,.....   Malce nasprotno tej idili je Prepovedano mesto. Vendar, čeprav tolikokrat videno po TV, me je vseeno prevzelo, ko sem prestopila nekaj gejtov in se znašla na ta pravem dvorišču, stala na ta pravih mostovih. Ljudje so se v tem ogromnem objektu izgubili, na gnečo si naletel le na manjših dvoriščih pri bivališčih nekdanjih vladarjev.      Aja, vse osrednje stavbe so bile v obnovi.....in bodo obnovljene drugo leto. Le zakaj drugo leto?   Vladajočemu razredu je bilo tu sredi poletja prevroče. Zato so se tudi oni (kot je navadi pri naših dvorih) omislili Summer Palace. Ki pa je itak samo tričetrt ure oddaljen od tukaj, vendar so v bližini že Zahodni griči, okoli palače pa je jezero (tam je "zasidrana" tudi znamenita Marble Boat).   Razgled iz ene strani hriba...   Razgled z druge strani hriba....   Sonček počasi zahaja.....na jezeru, ki se pozimi spremeni v velikansko drsališče.   Peking me je prevzel, povlekel vase. Največjo "krivdo" lahko pripišem klimi, ki je vsaj zdaj jeseni, bila zelo podobna naši. Imeli smo vse - od znamenitosti, narave, prometa in ja, tudi šoping je bil vmes. Končno sem videla ljudi, posebno moški del, ki je bil ležerno, športno oblečen. Tudi ženske niso delovale tako kokoškasto, kot na jugu. Videla sem rokerje, nobenega problema ne bi bilo videt kakšnega benda v živo po kafičih.   Vstopnine v Pekingu so bile presenetljivo nizke. Npr., vstopnina za Beihai Park 2 €. Za toliko me oderejo za park, ki mu ne vem niti imena, in ki ni niti desetina pekinškega, v mojem mestu. Prepovedano mesto: 6 € (pričakovala vsaj 20 €). Za tamalo nismo plačevali, čeprav je presegla magično mejo 1,1 metra (ja, tukaj ne gre na starost) in smo jo vedno pokazali. Mestni avtobus je za skoraj uro vožnje do Fragnant Hilla koštal 0,1 €. Ben, zaradi prijaznih cen nismo prišli domov s polnimi denarnicami . Razliko v ceni so pokasirale nove zimske jakne in neki super ruzaki, ki so posebej prirejeni za nošenje notesnika.....kaj vse človek ne potrebuje!   Definitivno: Peking, še me boš videl!        
[obišči blog]