Intervju z Dajano

Vas zanima zakaj piše blog, kakšno mnenje ima o Bogu in še marsikaj zanimivega, tudi iz njenega osebnega življenja.

Tvoje pravo ime je Dajana. Enega izmed blogov pa si poimenovala Alja. Zakaj? Si sprva želela biti anonimna?

To mi je ostalo iz komentiranja na spletnem Delu in na Večeru, ko sem živela še na Dunaju. Izbirala sem vzdevek iz mojega imena. Nekajkrat sem bila Ana, Anaja, Anja pa Alja. Spočetka nisem upala biti kar jaz – Dajana. Potem sem komentirala na članke samo še na Delu. Tam je obstajal tudi blog. Odprla sem blog, ko sem ugotovila, da komentarji po spletnem časopisu nimajo teže. Ponarejali so moj vzdevek. Berite moje sporočilo Plagiat na eDiju. Ta moj prvi blog sem pisala do srede septembra 2006, ko sem prišla na Blogos in sem ga zaradi groznih komentarjev izbrisala. Večkrat sem že hotela zbrisati moje bloge. Veliko sporočil, tudi na eDiju, sem zbrisala. V glavnem zaradi kakšnega neprimernega komentarja, ki me je obtoževal. Česarkoli pač. V moje ime sem se "potopila" enkrat junija lani, saj vendar pišem resnične stvari o sebi, sem iskrena in stojim za svojimi besedami.

Dajana na Dunaju (l. 2000)

Kdaj si prvič slišala za  možnost bloganja in kaj je bil vzrok, da si začela pisati?

To, da obstaja blog, sem videla že leta 2004, ko sem živela še na Dunaju, pa sem šele čez pol leta začela pisati. Pred trinajstimi leti sem napisala osnutek knjige, katere besedila so delno na blogu. To "knjigo" sem dala nekaj ljudem prebrati. Ena kritika je bila uničujoča, drugih pet ljudi pa je bilo navdušenih. Vmes sem preživela težka leta, osamljena, na Dunaju s tremi otroci. Takoj, ko sem prišla nazaj v domovino, sem začela pisati. To, da moram pisati knjigo imam stalno v glavi, vendar nimam discipline in besedilo, ki ga napišem dam takoj v blog...

Aktivirane imaš kar tri bloge. eDnevnik, Blogos in Vivastar. Čemu?

Vedno sem se selila in nisem dolgo zdržala na enem koncu. Večkrat sem že poudarila, da bi rada imela vse blogerje na enem koncu. Skupaj. Kot veliko razširjeno družino. Na eDnevniku sem od začetka maja 2005 in to je bila v bistvu kopija mojega Delovega bloga. Tu zdaj malo objavljam. Moj blog Vivastar je na posebnem strežniku, kjer sem objavljala od januarja do avgusta, ko sem šla iz Siola. S Siola sem odšla... ah, saj vse piše na blogu – preberite si: "Blogi so hot, jaz nisem več not"...V bistvu imam ta problem, da se ljudje preveč zanimajo za moje pisanje. To se je zgodilo na eDiju, ko sem bila med kul eDnevniku in na Blogosu in je bila ravno neka "vroča" tema, ko sem še na eDiju dobivala po petdeset komentarjev, kar je bilo za eDi redko.

Takrat padem v neko odvisnost, odgovarjam na vprašanja in na obtožbe ljudi, namesto, da bi delala, kar bi morala. Idealno bi bilo seveda, da bi bila na "svojem" na Vivastarju, vendar ljudje pozabijo nate, če nisi na Siolu, ker tam pač največ klikajo. Sem pa taka oseba, da imam rada ljudi, ki so mi zanimivi in mi ni problem najti temo za pogovor. Zanimivo, kot otrok sem bila zelo plašna, prestrašena in skrajno nekomunikativna. Jecljala sem.

S čim te blogerji največkrat prepričajo, da jih pričneš redno obiskovati; zaradi zanimivih sporočil, ker je bloger javna oseba, ...?

Z iskrenostjo. Z lepo pesmijo. Z estetsko fotografijo. Z zanimivim opisom dogodka. S prošnjo na pomoč ali s kakšnim vprašanjem. Človek se dobro počuti, če komu pomaga ali odgovori na nekaj, kar drugi ne ve.

Veliko si pisala o svoji preteklosti, pa jo vseeno malce obnoviva za tiste, ki te danes morda berejo prvič. Kako bi se opisala v nekaj stavkih?

Do konca osnovne šole smo živeli v Vipavi, potem smo se preselili v Ljubljano, pred dvema letoma sem prišla nazaj z Dunaja, kjer sem živela s presledki deset let in "pridobila" tri otroke. Prvega z Avstrijcem, druga dva z Nemcem. Na Dunaju sem bila dvakrat poročena in dvakrat ločena.

Dajana v New Yorku (l. 1992)

V sporočilu Ljubezen gre skozi želodec si lepo ponazorila pomen pregovora. Kaj je tebi prioritetno za obstoj partnerske zveze?

Iskrenost. Pogovor. Nikoli iti skregan spat. Skupne finance (zelo pomembno). No ja, partnerska zveza je "zgrajena" iz skrbi za otroke (seks) in z razpolaganjem s skupnim denarjem.

Čemu se partnerji, prijatelji, družine vedno bolj pogosto razhajajo?

Ker lažejo drug drugemu. Iščejo rešitev pri drugemu človeku, pa čez nekaj časa ugotovijo, da se zgodba ponavlja. Zamenjujejo ljudi v sedanjosti za tiste iz preteklosti. Najbolj grozne so zgodbe staršev, ki se cufajo za otroka, dokazujejo pred otroci, lažejo otroku o svojem očetu ali materi. Tipična zgodba: "oče je nasilen, mama se hoče ločiti, oče ne pusti, se mu "zmeša" že ob misli na to". Slišala sem že za veliko tragedij. Je vseeno v kateri državi se je zgodilo, katere nacionalnosti so bili ljudje. Obnašajo se podobno.

Ko pomisliš na vsakega izmed svojih otrok, na kaj se najprej spomniš? Te asociacija veže na kakšen zanimiv dogodek?

Na prvega Izo... Na trenutek, ko je prišla v stanovanje, ko jo je v kleti bloka napadel pedofil, ko je prišla v začetku maja 2002 iz šole. Bila sem v šestem mesecu nosečnosti s Tamaučkom, Tamaučica še ni bila stara eno leto. Na njene skodrane, prelepe lase. Na njena rdeča lica. Na to grozo, ker nisem vedela, kako naj ji pomagam, ker sem se morala kontrolirati zaradi otroka v trebuhu in zaradi Tamaučice. Imela sem strašen občutek krivde, ker sem nekako predvidevala ta dogodek. Prejšnji dan je zamudila pol ure iz šole. V šoli so priporočali, da hodijo otroci sami domov, da bodo bolj samostojni in sem jo prvi teden pustila sama. In sem že prejšnji dan pomislila na to (poročila so polna strahot, ki se godijo otrokom, posebej v Nemčiji). Spomnim se tega, kako hitro je prišla k sebi, ob tem dogodku. Pogovarjali sva se o tem, vse mi je povedala, povedala mi je, kaj je tisti človek rekel, kako je izgledal, kako se ji gabi. Potem smo šli na policijo, kjer je gledala slike teh ljudi. Nekajkrat so jo klicali. Čez dve leti so ga našli. Prijavila ga je prostitutka, ki jo je skoraj zadavil. Imel je na vesti kakšnih 30 napadov na otroke. Bili so polni časopisi člankov o njem. Ko so o tem spregovorili na radiu, sem točno vedela, da so ga končno našli.

Slika Tamaučice:  ko vzame papir in nariše sliko.

Tamauček pa je moj poseben otrok, zelo veliko ljubezni mi da.

In kako se spominjaš svojega otroštva?

Burja. Knjige na tleh naše dnevne sobe. Mama v službi, očeta ni bilo doma, sestra se preganja z otroci zunaj. Moje otroštvo, poezija v mestecu, kjer te vsi poznajo. Ravno, ko je postalo premajhno, smo se preselili v Ljubljano. Ko sem bila na Dunaju, sem vsaj dvakrat na teden sanjala o tem. In ko smo se preselili nazaj v Ljubljano so se te sanje nehale.

Kako vpliva nate misel Bog obstaja, kdo ali kaj je zate bog? Komu ali čemu se predaš ob najglobljih mislih, razmišljanjih?

Uf, zelo osebno vprašanje, skoraj ne upam odgovoriti. Zadnje čase se veliko ukvarjam z mislijo o tem, da obstajajo poleg nas na planetu Zemlja tudi druga bitja, ki so nam pravzaprav zelo podobna. Otroci gledajo zdaj E.T. -ja in so nori nanj. Veliko smo se pogovarjali o tem, kako je grd, pa da je to nepomembno, ker ga imajo tako radi. Vsi znajo povedati, tudi Tamauček: „E.T. phone home“.

Bog je nekaj neskončno dobrega, neskončno velikega, nekaj, kar ti da zaupanje in upanje, da bo vse v redu. Če zaupaš v ljubezen in dobroto človeka, potem najdeš v vsakemu Boga.

Dajana na postaju U-bahn (jan. 1999)

Mnogi ti očitajo, da se ne posvečaš družini. Misliš, da ti bo kdaj žal za čas, ki si ga preživela pred računalnikom?

To so samo očitki tistih, ki morajo vedno nekaj pripomniti. Tak očitek je gotovo slišal že vsakdo, ki piše bloge in surfa po netu. Poglej samo ene in iste komentatorje na Siolu ali na eDiju. Je pa res, da lahko zapadeš v odvisnost, če tega ne kontroliraš. Slovenci smo sicer svetovni prvaki v pošiljanju elektronskih sporočil in komentarjev, glej moje sporočilo Slovenci in komunikacija na vivastar-ju. To se da kontrolirati tako, da ne zabredaš v neskončne debate - "nadmudrivanja" po blogih, temveč blogaš tako, da napišeš svojesporočilo in odgovoriš korektno na komentarje. In pišeš samo o tem, za kar veš, da boš lahko potem v komentarjih "zagovarjal".

Naučila pa sem se nadzirati agresijo, ki "prihaja" od komentatorjev, ko me česa obtožujejo ali ne razumejo. Nekajkrat sem bila za to besna na svoje otroke. Potem sem se zalotila in pomislila: "Kaj pa počneš? Zato, ker ti je ta človek, ki te je zamenjal za nekoga drugega, rekel, da si bolna, boš nadirala tega otroka, ki ti pomeni vse na svetu?" Takrat se streznim in stresem virtualni prhljaj z ramen.

Kakšno vprašanje bi zastavila sama sebi in kako bi nanj odgovorila?

Vprašanje sama sebi? Nikoli ne sprašujem sebe. Težko. Ne zastavljam si vprašanj, temveč cilje. Ko sem bila pred dvema letoma v težki situaciji – moj tedanji mož je bil nasilen, jaz z majhnimi otroci, sem po internetu spoznala sedanjega partnerja, ki me je odpeljal nazaj. Internet mi je rešil življenje. Moj cilj je pomagati ljudem. Drugega se zdaj ne morem spomniti. Kako bom to dosegla? Napisala bom že enkrat to knjigo.

Dajana zahvaljujem se ti za sodelovanje in čas, ki si ga posvetila temu intervjuju. Tebi in tvoji družini želim čim več lepih, brezskrbnih trenutkov. Internet pa naj povezuje še naprej vse nas, tvoj, moj in njihov e-dom.

Se želite o njenih zanimivih vpisih prepričati? Lepo vabljeni - http://dajana.blog.siol.net, http://vivastar.si/dajana ali http://alja.ednevnik.si.

Lep pozdrav,

razkritOdkrito - http://razkritOdkrito.ednevnik.si