Užitek popotovanja po bivši Jugi

Kaj je tisto, kar me vedno vleče v kraje bivše Juge? [Morda samo z zamenjavo Hrvaške z Bolgarijo.] Vendarle imamo skupen lep košček zgodovine, ki je dodatno vplivala na izoblikovanje slovenske mentalitete, da nismo samo slovanski avstrijci, ampak imamo tudi nekaj balkanskega v sebi. In to v pozitivnem in negativnem pomenu te besede.

In imamo jezik, ki ga približno vsi razumemo, v katerem je sporazuevanje preprosto lažje, učinkovitejše... Ta »lingua franca« na zahodnem Balkanu je pač »srbohrvaščina«, generacije pod 20 imajo z njo že velike težave, mi »iz šezdeset i neke« pa se v glavnem lahko kar dobro pretolčemo z znanjem tega »neobstoječega« jezika.

In posledica delčka te skupne zgodovine so tudi skupni spomini, in za nas, Slovence, nekoliko poseben položaj, zaradi katerega so bili drugi iz toplejših predelov bivše Juge na nas nekako ponosni, pa tudi zavistni, jemali so nas za zgled, ali pa nas nekako niso marali. In zdi se, da dlje kot greš od Sotle, Kolpe, Dragonje, bolj je bil odnos do nas pozitiven.

 

Zato rada potujem po teh krajih, ker se lahko s komerkoli pogovorim, ker mi lahko preprost pastir na Popovi Šapki razloži kaj o pustem življenju na planini, ker se z ribičem na albanski meji ob Prespanskem jezeru zlahka dogovorim za prevoz na Golem Grad, ker lahko carinikom na srbsko-bosanski meji priskočim na pomoč kot prevajalka, ko je nekemu Francozu treba razložiti, da mora po zeleno karto na sosednji mejni prehod, pa da lahko sproščeno poklepetam s čuvajem v Hiši cvetja na Dedinju. In da na Lovćenu celo nastopim v intervjuju o tem, kako smo turisti zadovoljni s čistilnimi akcijami v okviru javnih del (in me še istega večera v dnevniku vidi čuvaj parkirišča v hotelu, da je naslednji dan kar malo ponosen, ko mi to pove), pa da v Sarajevu poklepetam s prodajalko ročno izdelanih šalov, ki medtem ugotovi, da na enem ni imena izdelovalke, in mi ponudi, naj sama povem, kako naj ji bo ime. In to nemudoma napiše. Pa da v Srebrenici ob grobišču žensko, ki dela v informacijskem kiosku, povprašam, koliko grobišč še niso našli, in ostanem brez besed, ko pove, da tudi sama pogreša moža in dva sinova... In da se v majcenem zasebnem kampu nekje pri Splitu zvečer zaklepetam z gospo, ki je včasih z avtobusom vozila zgodnjo zelenjavo prodajat na ljubljansko tržnico, ... ali pa celo, da se v neki zidanici pri Koprivnici potuhnem, ko pijana družba pri sosednji mizi začne peti ustaške pesmi.

 

Vse te komunikacije si v krajih, kjer govorijo čisto tuje jezike, ne morem privoščiti. In sem prisiljena biti pravi turist. Tule v bivši Jugi pa si tu in tam lahko domišljam, da sem na pol »naša«.

Jana

PS: še nekaj fotovtisov:

Vojvodina:

Dedinje:

Niš:

Sarajevo:

[obišči blog]