Belgija ima morje: Oostende

In ne samo to, belgijska obala je približno tako dolga kot naša. Ja, tudi meni se je nekako na prvi pogled zdelo, da leži Belgija nekje sredi Evrope in sem se začudila, ko sem izvedela, da je morska hrana tipična brusejska specialiteta, ne samo v obliki čokoladnih školjk, tudi »v živo«... in tako sem sklenila, da si ob prvi priliki to belgijsko morje tudi ogledam. Pa je prišla ta nedelja, zadnja praznična, bi lahko rekla, čeprav sem že od sobote na službeni poti, in je bila vremenska napoved primerna, v Bruslju pa še nič obveznosti, ... na vlak in v dobrih 100 km oddaljeni Oostende. Ob južni bruseljski postaji so se v tej stolpnici pokojninske blagajne takole nadaljevali oblaki...

 

 

...skratka, dan je obetal. In že v Bruslju je bil vlak precej natrpan, da so enkrat vmes dodali še dva vagona. Boljši poznavalci teh krajev trdijo, da se redko doživi tako lepe sončne dneve, kot je bil ta. Okrog 11h prispem. Pred železniško postajo takile vodometi (še vedno mi ni jasno, ali služijo pranju peska ali pasjih drekov, obojega je v teh krajih veliko) ...

 

 

...mimo njih in skozi staro mesto središče s tole načičkano cerkvijo pa proti obali.

 

 

 

Na kramarskih stojnicah ponujajo nenavadno veliko lopatk različnih dimenzij in na obali postane jasno: mivka, kamor ti seže pogled.

 

 

...pozno dopoldne je bilo, meni se je zdelo, da sem za izlet zelo pozna, a očitno so se množice šele pripravljale na naskok. Tole je bilo videti še popolnoma znosno...

 

 

...še nekaj školjkic za našo polribico,... ponudba ni zelo raznolika, videti so pa malce drugačne...

 

 

No, malo sprehajanja po pesku, nato pa sem se z obalno tramvajsko linijo odpeljala kakih 6 km stran, kjer so obetali neke naravne peščine in močvirja, poleg tega pa tudi ostanke trdnjav iz časa 2. vojne.

 

 

...za kaj več v zvezi s trdnjavami bi bilo treba plačati malce preveč, tako sem si jih ogledala le od daleč... v močvirjih, ki nekako ponazarjajo naravna močvirja, ki nastanejo za morskimi sipinami, pa so veselo regljale zelene žabe, prvič mi je uspelo celo za silo poslikati napihujočega se samčka...

 

 

...drugače pa od kake narave kaj dosti ni ostalo. Ka ponujajo namesto narave je v glavnem vrtnarsko obdelan približek nekdanjega stanja. No, se da pa videti kako lepo zelenico z marjeticami (malo konkuriram Aljazku)...

 

 

In uspelo mi je najti eno dovolj umaknjeno in nekoliko zaraščeno klopco, kjer sem v miru pomalicala in malo uživala v samoti...

 

 

...potem pa nazaj na obalo, ta je ponekod kar opremljena z mini plažnimi hiškami, verjetno so garderobe in kabine...

 

 

...ko sem se vrnila do glavne plaže pri Oostendu je bila pa okoli 15h gneča že kar velikanska, le še ta papirnati zmaj je užival v miru in jadrnica v daljavi....

 

 

To je to. Zame - ljubiteljico peščenih plaž - je bilo kar zanimivo doživetje. Če odmislim gnečo. In če odmislim, da je morje kalno, hladno in precej umazano.

 

Med potjo proti postaji so pri neki cvetličarni ponujali cvetoče šmarnice. Pa sem se spomnila, da jih Kloti še ni usela najti... (saj so res cvetoče, čeprav se sprva zdi, kot da so cvetovi le narisani).

 

 

Jana

[obišči blog]