Drugi svet - Tivoli mojega otroštva

Kategorije

Anketa: Volitve?

Bi morali ponoviti državnozborske volitve, če se izkaže, da Janez Janša ni vpleten v afero Patria?

Blogerji pišejo

Arhiv

Po	To	Sr	Če	Pe	So	Ne

1	2	3	4	5	6	7
8	9	10	11	12	13	14
15	16	17	18	19	20	21
22	23	24	25	26	27	28
29	30	31

Spletne tehnologije

Delovanje omogoča Drugi svet, spletne tehnologije.

Vam je članek všeč?

(glasov: 0 )

Sorodne novice

Pošlji prijatelju

Za: Skrita kopija: Vaš e-poštni naslov: Sporočilo:
Natisni
del.icio.us
Digg this

Velikost pisave:

Tivoli. V Ljubljani. Verjetno ste vsi že bili v njem tu in tam na sprehodu, zmenku, na otroškem igrišču, v muzeju... ali pa vsaj na kakem dogodku v hali. Med drugim nas je na razstavo fotk v Tivoliju nedavno vabila tudi Šiska.
Meni osebno pomeni Tivoli še malo več. Hodila sem namreč v vrtec tako blizu, da smo vsaj enkrat tedensko oddrobencljali tudi do Tivolija in tako me ob marsikaterem kotičku tega velikega parka preplavijo davni spomini.
Po sprehajališču, kjer je danes razstava fotografij, navadno nismo hodili, saj smo prišli mimo Ilirije čez železniško progo (zdaj je tu podhod), in kadra je ravno pripeljal mimo vlak, smo se složno drli "...stari, novi, stari, novi, stari, novi, stari, novi, stari, novi, ...". Tako je bilo pač treba pospremiti vlak, nihče ni vedel, zakaj. In potem smo zavili levo v "krog" (na spodnji slikici z Google Earth na levi). V krogu je bilo pravzaprav kar dolgočasno, na pesku smo se lahko šli "zemljo krast", skrivali smo se pod orjaško rdečo bukvijo, ki je ni več, preučevali vodovodno napeljavo v sredini kroga... vzgojiteljice so nas pa imele lepo na očeh.
No, včasih smo šli k tistemu majhnemu krogcu na sliki spodaj desno, ki je pravzaprav bil vedno prazen okrogel ribnik. Tam nekje se spomnem razprave s sovrtičkarji o tem, koliko kosov deževnika lahko preživi, tam smo jeseni kanglice napolnili s "propelerčki" javora in jih metali v zrak, tam nam je vzgojiteljica nekoč povedalam da se neki rožici reče grintavec (hi, hi, danes vem, da je grabljišče, ampak ni bilo zelo narobe).

In če smo bili zelo pridni, smo jo kdaj mahnili tudi v druge konce parka. Pri tejle klopci spodaj se nam je zdelo še posebej zanimivo, saj mimo nje teče potoček, ki smo ga poskušali zajeziti, in tam nekje tik pred malo šolo sem nekega dne v mizi ob klopci našla značko pohoda Ob žici okupirane Ljubljane 1972, kar se mi je zdelo še posebej pomembno, saj sem značke kar pridno zbirala.

Če smo se odpravili v konec, kjer so kasneje zgradili bazen, smo se včasih ustavili na igrišču blizu minigolfa, kjer je bilo celo nekaj igral in s slamo krita uta (to so kasneje nepridipravi zažgali), spet smo se pa najraje igrali ob dveh majhnih vodometih, od njiju stoji le še eden, a v njem je le še umazana mlakuža. O, in pri tem malem vodometu so snemali reklamo za Colgate zobno pasto, se nam je zdelo prav "nobl", ker je bila posneta na "našem" igrišču.

Še najbolj atraktivna v tem koncu se nam je zdela pa slavna riba. Tedaj smo jo pač imeli za zanimivo igralo in nismo vedeli, da je njen avtor slavni moderni kipar. In prav spomnim se, da sem pri spominčicah, ki so rasle ob tej ribi, enkrat z zanimanjem opazovala, da se znotraj modrega venca vidi še en majhen bel, rumen ali oranžen obroček...

Tudi tu, kjer danes stoji ta tobogan, so bile že nekoč gugalnice, potem pa neka orjaška guma, s katero nismo čisto vedeli, kaj početi. Neke zime z veliko snega sem tu izgubila staro pokvarjeno ročno uro, s katero sem se igrala, ko sem se prekopicnila v sneg... bilo mi je še kar hudo zanjo. Na položno pobočje, na katerem v ozadju vidimo nekaj kopic sena, smo se hodili pa sankat.

In seveda smo bili otroci vsi navdušeni nad topovi in tanki pred Muzejem, po katerih smo lahko lazili in telovadili. Danes so vse to odstranili in pred muzejem je le še en tank TO. Očitno si nekateri predstavljajo "novejšo zgodovino" le od devetdesetih let dalje.

In za konec še ena klopca. Včasih je bila gosto obrasla z grmovjem tise, danes je v glavnem ni več in klopca z mizico ni več tako romantično skrita. Ja, saj se je spomnim že tudi iz vrtičkarskega časa, a močnejša asociacija je na konec moje prve resne srednješolske ljubezni, ki se je konec drugega letnika zgodil prav tu.