Ko te obisk zasuje z darili...

Ah, ta darila... Kje so že leta, ko smo se kot otroci veselili obiskov, da smo dobili kak priboljšek, in so se nam kaki drugi obiski zdeli »brez veze«, ker so bili dolgočasni, pa še na darilo so vedno pozabili...

Potem smo odrasli in prišli iz hvaležne vloge obdarovancev v malo manj hvaležno vlogo obdarovalcev. In si je vsak pri sebi razvil nek koncept primernega obdarjevanja: šopek tistim, ki jim lončnice itak propadejo, ali pa, če jim želimo sporočiti nekaj posebnega, lončnico tistemu, ki jih ima rad in jih zna negovati, deset dek kave in kako običajno buteljko ob popolnoma vljudnostnih obiskih, izbrano kavo ali čaj ter izvrstno buteljko za res posebne gostitelje, dobro knjigo tistim, ki radi berejo, in jih dovolj dobro poznamo, da jim res lahko izberemo primerno vsebino, majhno čokolado otrokom, da jih razveselimo, staršev pa ne moti, če jo pojejo pred kosilom,... in počasi smo se tudi zavedli, da so pogosto bolj dobrodošla »neuporabna« darila, ki imajo omejen rok trajanja (cvetje, hrana, pijača), kot pa neki uporabni predmeti, ki jih vsako normalno gospodinjstvo že ima in navadno ne rabi še enega ožemalca limon, pa čeprav je fensi, ali pa še tretjega seta kavnih skodelic, saj se ne prepirajo tako burno, da bi prejšnja dva že zmetali v stene... ali pa, bog ne daj, še enega praholovca, ki je izban točno po našem okusu (ki seveda ni enak okusu obdarjenega), ob prihodnjem obisku smo pa rahlo razočarani, če ga ne vidimo na kakem razkošnem mestu...

In tistim pravim prijateljem seveda naredimo veliko veselja, če jim kdaj prinesemo kaj, kar smo sami pridelali/izdelali/narisali/skvačkali..., a tu je že treba biti previden in res pomisliti, kaj bo komu res všeč...

In še posebej previdni moramo biti, če imamo tisto slabo navado, da darila »ohranjamo v obtoku«, nerodno je namreč, če damo naprej darilo skupaj z neodprtim nam namenjenim posvetilom, ali pa nekaj zavitega, čemur je medtem potekel rok trajanja, ali pa, da po nesreči vrnemo darilo tistemu, ki nam ga je prinesel, in ta to lahko celo prepozna...

Z leti dobimo tudi občutek za primerno količino daril. Ampak tega občutka morda res ne razvijejo vsi. In potem je morda celo bolje podariti »premalo« kot preveč. No, pogosto je nič bistveno bolje kot »premalo«, še posebej, če te kdo »razveseli« s kako ponošeno zadevo, ki je pač prišla iz mode, pa so jo morda že malce načeli molji, ali pa z nekim izdelkom s kake ultra razprodaje, ki so jo že nekaj tednov oglaševali vsi mediji, in točno veš, da je bilo darilo kupljeno zaradi »šparovnosti« ...

 

Kaj pa je preveč? Lepa slika, buteljka vina iz tujine, uhani, velika posoda s posajenimi zelišči, škatla posebnega čaja, izbrano milo, lične rokavičke... bi bili vsak zase čisto spodobno vljudnostno darilce, vsi skupaj naenkrat od enega obiskovalca pa... hmmm, žal mi je, ampak res preveč hkrati. In te to spravi v rahlo zadrego, ker imaš občutek, da je treba nekako primerno količino daril ob priliki vrniti, pa v zadrego, ker ti niso jasni motivi za tako preobilno obdarovanje, ... Gre morda za poskus prikrivanja česa drugega, za poskus kupovanja naklonjenosti ali odkupovanja za kaj, česar niti še ne vemo, gre za poskus »lezenja v hlačke«, za poskus vsiljevanja občutka večvrednosti, ali celo za neroden poskus vračanja preobilnega darila, ker je bilo naše prejšnjič po oceni obdarovanega preveliko. Še najboljša varianta je, da je obdarjevalec pač malo zmeden in je to edini trenutni razlog in bo prihodnjič iz istega razloga pozabil na darilo ali pa celo pozabil priti.

 

Ja, še obdarovanec danes ni več tako enostavno biti.

Jana
[obišči blog]