Slutnja lepote [prosti spis, JLu]

Cvetni popek. Drobna bunčica, sprava komaj opazna in čvrsto obdana s privitimi čašnimi listi, ki nežno vsebino varujejo pred vetrom, dežjem, pripeko, celo kakega nadležnega žužka morda prepričajo, da se ni vredno zagristi v vsebino. In tako drobcen in skromen popek čaka, počiva, včasih celo od jeseni do pomladi, in je pripravljen, da mu po žilah pošljejo kako sporočilo, da je čas za rast. Sprva je to sporočilo komaj zaznavno, popek še nekoliko okleva, v svoji skromni neopaznosti mu je kar malo nerodno začeti z rahlim šopirjenjem...

 

...a dnevi postajajo toplejši, sonček prijetno boža rastlino, nežno polaga svoje sončne žarke od jutra do večera na liste, steblo, ...in tudi tisti drobni popek, ki pač počasi začne razmišljati, da morda ni tako nepomemben, kot se mu je sprva zdelo in kot je vendarle še prepričan, da ni kar neka zelenkasta buškica, da v sebi vendarle morda nosi kako pomembno poslanstvo, pa čeprav se to oglaša le kot komaj zaznavna slutnja...

 

...in vendarle zbere nekoliko poguma, razprostre in poveča čašne liste in med njimi se že da zaznati nekaj novega, lepega, drugačnega... morda neko lepoto, pa čeprav je narava sama po sebi lepa, a v tem prebujajočem se cvetnem popku se da saslutiti še nekaj več, neko moč lepote, neko odločenost, da bo iz tega popka nekega dne nekaj res prepoznavnega, ponosnega, brhkega...

 

...in pada dež in sije sonce, noči so že tople, in prav v zavetju mraka se popek vse bolj opogumlja, nič več mu ni nerodno pred drugim zelenilom vsenaokrog, čeprav je še vedno le kroglica, začenja biti prepričan, da ni nepomemben, da iz njega še nekaj bo, da ima svoj pomemben razlog za obstoj in razvoj...

 

...in potem, nekega dne, popek v sebi začuti neko dotlej neznano napetost, kot bi se prenajedel, ali pa, da bi mu obleka več ne pristajala, kar razleteti se hoče, ...in ga kar malo zaskrbi, ker mu nihče ni povedal, kaj naj bi to pomenilo. In še uro, dve, sončni žarki ponovno pogrejejo drobno malo kroglico,... in ta se začne počasi razpirati... en venčni list se nerodno odvije, sledi mu drugi, že malo bolj pogumno, pa tretji, četrti in peti, čudoviti sivo progavi vzorec se zazre v sonce, prašniki se prebude in drug za drugim krmežljavo pretegnejo, medovniki nastavijo izvrstno pogostitev za morebitne mimoidoče, in brazde zapeljivo pomežiknejo tam z vrha plodnice. In popek, ki ni več popek, ampak čisto pravi cvet, ponosno zasije, in kaka čebelica se tej lepoti sploh ne more več upreti, ve namreč, da ponuja tudi izvrstno pijačo, ... če pa mimogrede smukne še malo sladkorčka s tehle prašnikov in malce počoha sočno mečavo pri vrhu kupčka na sredini, tudi ne bo nič narobe. In pijana od lepote se napoti še na drugi, tretji, četrti cvet,... in vsi ti cvetovi se iz ure v uro bolj zavedajo, da je njihova lepota minljiva, da bo komaj kateri razkošen še naslednje jutro,... a to, kar jim je povzročila čebelica, jih navadaja s prepričanjem, da so svojo pomembno nalogo uspešno opravili in globoko v sebi že čutijo novo življenje, ki se bo kmalo razvilo v desetinah drobnih semen v plodnici.

In še bo popkov, in še bo cvetov...

Jana

[obišči blog]