Drugi svet - kozarec vina...

Kategorije

Anketa: Mediji

Kdo ima v Sloveniji večji vpliv na medije?

Blogerji pišejo

Arhiv

Po	To	Sr	Če	Pe	So	Ne

				1	2	3
4	5	6	7	8	9	10
11	12	13	14	15	16	17
18	19	20	21	22	23	24
25	26	27	28	29	30	31

Blogosfera

Agregati
SloBlogi.net
Blogorola.com
siblogs.com
Reddit

Ponudniki blogov
eDnevnik
Siol Blogos
Večer blog
Delo blog
Rtvslo blog

Vam je članek všeč?

(glasov: 0 )

Sorodne novice

Pošlji prijatelju

Za: Skrita kopija: Vaš e-poštni naslov: Sporočilo:
Natisni
del.icio.us
Digg this

Velikost pisave:

Morda je za marsikoga misel na vino povezana s prvimi pubertetniškimi opijanji, ko so z občutkom nečesa prepovedanega v bližnji samopostrežbi kupili steklenico cenenega vina in prvič ugotavljali, kako je, ko si malo pijan...

A zame je kozarec vina tudi spomin na otroštvo. In užitek, ki mi je bil sicer kadarkoli na voljo, a sem ga kot užitek zaznala šele v odraslih letih. Starša pač izvirata iz vinorodnih krajev in vsaj pri starih starših je bila steklenica vina vedno na mizi. Domačega seveda, belega, v Vipavski dolini rebule. To je bila pač poleg tropinovca edina domača pijača, soka ni bilo vedno na voljo, tako da smo tudi otroci vedno lahko izbirali, ali bomo pili vodo, ali pa kozarček vina. Nekako nam vino niti ni bilo všeč, mešanja z vodo sem se naučila šele na Štajerskem, a tudi "gemišt" me nikoli ni posebej pritegnil. To pač ni bila otrokom všečna pijača, tudi dodajanja vina lipovemu čaju nisem prav marala...
Tako so najprijetnejši z vinom povezani spomini tisti na trgatev, ki je bila vsako leto tudi za otroke velik praznik, ko smo pri preši stalno okušali mošt, spremljali vse zapletene postopke od trganja grozdja v brentače, presipavanja v uorance, mletja, nalaganja v prešo, postopnega prešanja, pa potem rezanja sprešane pogače na kose, ki so v kadeh čakali na zimsko kuhanje žganja,...

Tam nekje v srednji šoli, ko sem se počutila že skoraj odraslo, je vino v družbi postalo cenjena, na pol prepovedana opojna pijača. Mene nikdar ni zamikalo na ta način. Kadar je bilo dobro, sem ga lahko spila kozarec ali dva, več mi skoraj nikdar ni šlo. Vsekakor nikoli toliko, da bi začutila njegovo omotno delovanje. In nekako sem ga ponovno "odkrila" kot del kosila šele na faksu, ko sem si postopno začela sama kuhati in je kozarček po kosilu resnično zelo prijal. Takrat sem tudi spoznala, da je domače vino iz našega vinograda prav okusno, počasi pa sem z belih vin prešla na rdeča in pri njih v glavnem ostajam še danes. No, nič nimam proti kakemu aromatičnemu sladkemu štajerskemu belemu vinu h kaki sladici, a k skoraj vsej drugi hrani ali pa kar tako, ko se človeku "zalušta", najraje popijem kak kozarec suhega rdečega vina. Recimo kak cabernet ali merlot, teran in refošk sta skoraj malce premočna, za kako posebno priliko se je prilegel kak chianti ali pa bordojček, pa seveda črnogorski vranac ("pro corde", seveda, dokler se ni kvaliteta pokvarila). Modra frankinja mi gre malce teže po grlu, prav rada pa kdaj poskusim tudi kaj bolj eksotičnega, da je le suho rdeče...
Od kozarcev imam najraje klasične deci kozarčke iz debelega stekla, v kakršnih še vedno postrežejo vino v navadnih sredozemskih gostilnah. Prvi majhen požirek omoči ustnice in usta, da zaznam bogastvo okusa, potem pa lepo počasi do konca, včasih tudi drugi ali ob posebni priliki celo tretji kozarec. Ko človek začuti prijetno "mrščavco" po udih in lahkotnost misli...

Ja, seveda ni vedno vse OK. Jasno, da se najde kaka buteljka, ki ni vredna svojega imena, a z izbirčnostjo vendarle ne pretiravam in ne dam kaj dosti na izbrane letnike in pridelovalce. In nimam kakega dobro založenega vinskega arhiva z nadzorovano temperaturo in vlažnostjo, kakih 10 različnih buteljk je sicer navadno na zalogi, a nobeni ne pustim, da bi se zelo naprašila in jo kar hiro spravim v promet. Potem pa steklo med steklene odpadke, zamašek pa pogosto vržem v tale starinski kozarec za vlaganje, ki je tudi že skoraj poln.

Ja, fino je vince...