Še kdaj pomislite na to, da bi jedli smrkelj?

Pred nekaj leti je zelo vestno in redno bezala po nosu prijateljičina hči. Bila je že v vrtcu, nekako so jo skušali odvaditi, a nič ni pomagalo. In potem sem ji za rojstni dan prinesla za darilo ljubko slikanico "Dr. Hov" Babette Cole (mimogrede, avtorica se loteva tudi drugih »nerodnih« tem, npr. ločitve v knjigi Vsega po dvoje), v kateri je Dr. Hov kuža zdravnik, ki uspešno razloži in pozdravi težave vseh članov družine, pri kateri živi. Brbončkov Nejc kadi v garaži in zato pokašljuje, dedek poje preveč fižola in popije preveč piva in ima težave z vetrovi,... najmlajši Brbončkov pa je dobil gliste, saj je dovolil, da so mu drugi vrtali po nosu. Nekako smo vsi skupaj pričakovali, da se bo mladi nosovrtalki zdela grožnja z glistami dovolj huda... in smo jo potem opazovali, ko ji je mamica brala knjigo in prav ob branju o glistah je dekletce zamišljeno izvleklo iz svojega noska muco in jo seveda odnesla v usta...

Pri majhnih otrocih resnično večkrat opazimo to početje, a zdi se, da že tam nekje proti koncu vrtca socializacija uspe do te mere, da se tega početja vsaj sramujejo, če ga že v celoti ne opustijo. Ja, res, to, da otrok poje svoj zadnji smrkelj, bi lahko proslavili, a v glavnem vse skupaj pač nekako izzveni.

Oh, ja. Opazovanje otrok med prehranjevanjem z nosnim izločkom človek še nekako prenese. Nekoč pa sem na nekajurni avtobusni vožnji sedela tik za voznikom in ta je bil očitno nekoliko prehlajen. Da pa zbranosti med vožnjo ne bi motil s kakim robcem ali podobnim pripomočkom, je ves čas lepo bezal po nosu, s prsti preveril konsistenco nabranega, oblikoval kaj bolj estetskega, zdelo se je kot kroglica, in jo zanesel v usta... No, vsaj malice ni potreboval.

Jana