Lucija

Pred odhodom mi ni uspelo reci - imejte se fajn, uzivajte in tu in tam se spomnite se name... Mi je pa uspelo se dokopati do racunalnika zdaj, ko cakamo, da se nas postreze z vecerjo, da vam sploh povem, kje se nahajam... Po 800 km in 10 urah voznje, z vmesnimi postanki, smo preko Avstrije in Nemcije zapeljali proti Tirolski, in po dolini reke Inn mimo Innsbrucka nadaljevali pot proti Svici... Trenutno se nahajamo v kraju Winterthur, ki se nahaja cca. 80 km od meje, v smeri proti Zurichu in lezi ob reki Thur... Danasnji dan nam ni najbolj ...

… Želim si tvoje objektivne ocene našega projekta, ki bi bila podana javno na blogu ali preko zasebnega sporočila. S tvojo pomočjo želimo obiskovalce svetovnega spleta obvestiti o novosti, ki bo po naši oceni pomembno prispevala k nadaljnji uveljavitvi slovenskih blogerjev in blogosfere kot medija sedanjosti in prihodnosti. Tvoje mnenje in kritika nam bo tudi v pomoč pri nadaljnjem razvoju našega projekta… je zapisalo Uredništvo v povabilu, da povem, kaj si mislim.   Hja, kaj si vendar mislim?   Najprej ime… Drugi svet se sliši sicer dobro, vendar me samo ime bolj asociira na globljo povezavo, kot je recimo »cajtng«, sama bi ...

  bogata čustvena povezanost, z ljubečo energijo svojskosti, rojeva vdano prenašanje in tvorjenje dvojine…     povezana dirigentska paličica, z logiko razuma edinskosti, izraža modrost srca in srčno energijo…     je preblisk v zavedanju vsakdanjosti * večnosti…     z globokim verovanjem in čutnim zaznavanjem prvinskosti, naju veže energija vesolja…

V manj kot mesecu dni sem v svoje resnično življenje prenesla devet (pravljično število, a ne?) »novih« ljudi, devet blogerjev, s katerimi sem se (se še!) srečujemo na blogih, mojih, njihovih, pri komentiranju drugih…, skratka tvorimo neke vrsto druščino, ki se konec koncev dobro pozna, od skupno petnajstih, kolikor sem jih doslej spoznala. Neenkrat je padla beseda – saj me bolje poznaš kot moja mama… Dosti njim bi v resnici lahko bila mama, kar pa vsekakor ni ovira, da ne bi mogli splesti nekih zares konkretnih prijateljskih vezi… Moram še enkrat reči, da so se me osebna ...

Skozi krošnje dreves ob drevoredu življenja zasijalo je sonce…   Sonce, ki greje in daje, Sonce, ki boža in ljubi, Sonce, ki osmišlja vsak dan…   Neskončna energija vzhajajočega sonca… jutro za jutrom…   S temi besedami bi opisala trenutek, ko sva si padli v objem. Moja prva komentatorka, blogerka, znanka še iz časov Katke na Najblogu. Znanka, s katero so naju v lanskem letu povezovale stiske, skozi katere sva se prebijali, naju je povezovala Magla Josipe Lisac in naju je povezoval Tomo Križnar s svojo Mano… Znanka, ki me je v jeseni kot Lucijo našla na Večeru in končno znanka, ki me je začutila na eDnevniku…   Na momente se zazdi skoraj nemogoče v tako različnih svetovih tako intenzivno čutiti nekoga. Njegovo stisko, njegovo radost… Besede, ki se ...

Prijatelj Simeon se je lotil aktualne tematike, ki jo je strnil v osem nadaljevanj – Zakaj ne verjamemo znanstvenikom… Ne gre za neko izmišljeno kriminalko, temveč za srhljivo resnico, ki se zdaj, v tem trenutku dogaja nam… Gre za neka vedenja in znanja, ki jih sicer poznamo, a tako zares se z njimi ne ukvarjamo. So, ampak tam nekje…   »Besede, ki jih bom pisal v teh »nadaljevanjih« … Upam, da vam bodo vsaj nekaterim - kot rečemo - dale misliti. Ja, točno to želim, da se vsi, ki boste prebrali, kaj imam povedati, zamislite. Če boste storili še kakšen korak ...

Nobena skrivnost ni, da po elektronski pošti, poleg resnih in osebnih sporočil, prejemamo tudi vse mogoče traparije… Ne vem, ali bi se smejala, ali resno zamislila nad tem, kar sledi v nadaljevanju, pod rubriko »Zaupne besede«. Je mogoče, da se ljudje v današnjem času srečujejo s takšnimi vprašanji? Dekleta, fantje, poročene gospe???   Prosim pomagajte mi, čisto sem iz sebe. V soboto smo imeli šolski izlet. Tri ure brez prestanka smo pešačili in na koncu smo skoraj pocrkali od utrujenosti. Ko smo končno prišli na vrh hriba, sem se usedla na nek kamen. Prijateljica pa je rekla, da je na ...