Iz Maribora v Celje - z vlakom

Vstala sem pred soncem, ki je danes vstajalo na opranem nebu, v precej hladnejšem ozračju in je bilo prav zaradi tega naravnost »bogovsko«… Ob 5.35 sem kupila vozovnico in ob 5.45 je odpeljal vlak iz mariborskega kolodvora v smeri Ljubljane… V trenutku, ko smo zapeljali na dravski most, je vstalo tudi sonce. Žarki so obsijali Maribor in mi pomahali v slovo.     Če se prav spominjam, sem se na relaciji Maribor – Celje vozila le enkrat pred tem in sicer pred skoraj dvajsetimi leti, ko je imela hčerka zaključni izlet z vrtcem, v spremstvu staršev, v Akvarij in do Treh ribnikov… Takrat smo se peljali z »motorko«, danes me je popeljal »pendolino« ali kako se mu že reče…   Obžalovala sem v tem prečudovitem jutru, da sem fotoaparat pustila v Mariboru, kajti sonce je risalo prekrasne podobe skozi meglice, ki so vstajale v to jutro… Z roso osvežena drevesa in trave so se skozi sončne meglice zasvetile v diamantnih barvah in oblikah, kristalčki na koruzi so naredili jutro čarobno…     Ozrla sem se po ostalih potnikih, v mojem vagonu jih je bilo kakšnih 20, mogoče 30. Bila sem presenečena, brez izjeme so spali, nekateri celo smrčali. Nekako nisem mogla razumeti, kako se jih ne dotakne ta izjemna lepota jutra… V Celju mi je postalo nekako jasno, zakaj. Le dve sva izstopili, ostali so nadaljevali pot proti Ljubljani… � ele ob pomikanju proti izhodu sem opazila poslovne torbe, urejene obleke in kostime. Kliknilo mi je, da se ljudje verjetno vozijo v službo v Ljubljano. Dan za dnem, jutro za jutrom… Slabi dve uri…     Ura je deset. Tako polna energije sem in toliko sem danes že postorila, se mi zdi… Tako. To je to! Misli povsod drugje, le da ne mislim na pregled. Jap. Kontrolo pri kardiologu. Pa saj mora biti vse v redu. Ne maram več »ne v redu« rezultatov…
[obišči blog]