O redni službi

Sem dobila "preblisk", ko sem prebrala Ušatkin zapis. Zadnje dni, ko je v službi bedno, se mi po glavi mudi vprašanje, če je res NUJNO, da prenašam sranje samo zaradi tega, da imam redno zaposlitev, da je dobra plača, da je dobra firma. Ali moram? Ne vem. Bolj rinem na odgovor Ne, ni mi tega treba. Zakaj pa sem se potem trudila vsa ta štiri leta slabo plačanega študentskega dela? Da bom zdaj stisnila rep med noge in šla? Ne, sigurno ne. Trpim pa. Za vse ljudi, ki sem jih imela za "ok", sem se zmotila. Večino časa me dražijo, zasmehujejo, pomiljujejo itd. Ker mislijo, da z mano pa se da hecat. Ja res se da. Ampak ko prerastejo ti "heci" v osebne žaljivke, mi pa poči film. Čez glavo jih imam. Niti eden od sodelavcev, pa nas je okoli 10 v eni pisarni, mi ne sede. Še tisti, s katerimi sem se prej 100% štekala, mi grejo na jetra. V vsako stvar se vtaknejo, vsi so našopirjeni in gledajo na svojo rit. Šef pa.. kot da smo v vojski. Vsako stvar gleda.. kaj piješ, kaj ješ, kam greš, koliko telefoniraš, ali ti igra radio prenaglas.. Še huje kot da te zaprejo v plinsko celico. S tem, da večkrat dobim pod noge, da ta služba itak ni ziher in da naj ne bom tako prepričana, da bom ostala "redno" zaposlena. Mislm halo.. kaj pa je danes gotovega? Nič. Ampak če ti nekdo to vsak dan trobi na ušesa.. potem pa si ves živčen, ja. Vedno sem bila mnenja, da se moramo ljudje med seboj prilagajati. Če lahko spim v majhni sobici z bratom in očetom.. sem se sposobna prilagajati. Torej pomeni, da se drugi niso. Počakala bom.. nedoločen čas in črta na drug oddelek. Slabšega kot je ta.. sigurno ni nikjer.
[obišči blog]