Ko te useka realnost

Saj ne da živim v nekem sanjskem svetu. Saj ne, da ne znam realno gledati na stvari. Ampak včasih sem zmerno do pretežno preveč optimistična. Si mislim, da bom nekaj naredila z lahkoto (no, mogoče ne povsem lahko, z nekaj truda pa). Vse, ki mi govorijo, da nimam prav in da ni tako enostavno, gladko ignoriram. Ker VEM da bo šlo. Potem... se zgodi nekaj neverjetnega... Erik poje banano... Ups, tisto je neka druga zgodba. Zgodi se nekaj neverjetnega... when reality strikes... Ušatka ostane brez besed (in to se ne zgodi prav pogosto). Preden se čisto do konca zapletem... Zdaj že itak vsi bolj ali manj vedo, da sanjava o preselitvi drugo leto (skoraj letos, glede na to, da je samo še par dni sedemke ostalo)... selitev pa stane. Veliko. Zelo veliko. To je tud povod za moje današnje pisanje. Dobila sva predračun... faaaaaaak je drago. Res je, da je kvadrature kar nekaj, ampak... glede na videno... mi ne uide kredit za vsaj dvomestno število let. Reees mi ni všeč to. Misel, da bom naslednjih nekaj desetletij ob kar doberšen del plače je zastrašujoča. Kako bom pa otrokom kupila kar bodo rabili ? Kako bom pa še kdaj kam šla? Kako bom pa... aaaaaaaaa...panikaaaaaa Ko sem se pred leti odločala za poklic sem se čisto narobe odločila. Morala bi narediti eno triletno šolo, odpreti donosen biznis in mi danes ne bi blo treba javkat in stokat. Že zdavnaj bi imela svojo hiško, pred njo vsaj dva avta (pa ne tipa clio) in keša dovolj za luksuzne počitnice najmanj dvakrat letno. Poznam take ljudi, res. In čeprav so se takrat v osnovni vsi delali norca iz njega kako je butast in se mu smejali, ker ni prišel na nobeno "pametno" šolo... jim je zdaj vsem dal vetra. Naredil tisto šolo, se naučil polaganja ploščic in kar je še teh reči... in ekola... danes je podjetnik. Z velikim P. En klinc je vse skupaj. Cel svet se vrti okrog dnarja in materialnih dobrin. Ni mi všeč. Saj vem, lahko bi živela nad taščo. Saj načeloma je vse kul. Ampak.... na svoji zemlji je drugače. Na svoji zemlji imaš svoja pravila, imaš svoje probleme in svoje skrbi in svoje položnice. In svoj mir. To je pa kar pomemben podatek. In s tem ciljem v glavi me zdaj čaka letanje po bankah in prosjačenje in pogajanje in prebiranje pogojev.... Uf. Za vsaj slučaj bom šla še en super loto vplačat. Saj ne, da bi res zadela, samo občutek bo boljši. Da sem nardila vse kar sem lahko, preden sem šla na banko. Dobila bova še drugo mnenje, ampak utopično bi bilo razmišljati, da bo vsaj za pol manjši znesek, a ne? Vem ja. Novoletni sklep, ki jih sicer ne maram in ne delam, ker jih ne znam uresničiti na rok, je šparanje in zategovanje pasov do maksimuma. Do nadaljnjega. Bljak. Nekaj bi morala dodati na konec, da ne bi imelo tako grenkega priokusa... pa se čisto nič ne spomnim. Vse kar mi hodi po glavi so te presnete številke.
[obišči blog]