Zgodba leta: Vrednost stika z ljudmi ali kako preživeti na samotnem otoku

Verjetno se je vsakdo izmed nas vsaj enkrat v življenju srečal z vprašanjem, ki se je glasilo nekako takole: »Katere tri stvari bi odnesli s seboj na samotni otok?«. Njegova pogostost je sicer večja v času otroštva, vendar pa se nemalokrat pojavi tudi med odraslimi, predvsem v raznih vprašalnikih v »zabavnih revijah«, s pomočjo katerih bralci ugotavljamo svoje osebnostne lastnosti. Odgovori na to klasično vprašanje so različni in vsebujejo spekter od preprostih do bolj zapletenih predmetov. Danes bi najbrž večina odgovorila, da potrebuje samo eno. Računalnik. Le temu namreč v sodobnem času pripisujejo vzroke za domnevno slabšo kvalitetno raven družabnega življenja. Po drugi strani pa ravno ta umetna tvorba omogoča stik s soljudmi.

Zanimiva ugotovitev, ki se mi je ob tem porodila je, da v odgovorih na vprašanje iz uvoda nikoli nisem zasledila dvomov o tem, da kdo na samotnem otoku ne bi preživel. Oziroma vsaj ne dolgo. Ali da bi trpel, ker bi bil sam, ker ne bi bilo nikogar poleg, s katerim bi lahko govoril, se smejal, se navsezadnje prerekal in delil z njim svoj čas. Nekje sem prebrala, da človeška primarna motivacija poleg samoohranitvenih in reproduktivnih teženj vključuje še težnjo po človeškem stiku. Potemtakem bi osamljeni na otočku sredi oceana drugim danostim navkljub težko preživeli.

Nasploh imam občutek, da se ljudje ne zavedamo naše potrebe po stiku z drugimi ljudmi. Ko sem iz radovednosti povprašala souporabnike forumov, na katerih sodelujem, kaj mislijo o preživetju v izolaciji, so me odgovori večinoma presenetili. Po eni strani so vprašani zatrjevali, da bi najraje bili kar sami, po drugi strani pa so omenjali neko drago osebo, s katero bi lažje preživeli. Pri tem niso upoštevali dejstva, da popolna osamitev pomeni tudi odsotnost storitev, kot so denimo javni prevoz, šola, trgovina in podobno ter da se odnos z zdaj drago osebo lahko sprevrže v nasprotno smer in dobi negativno konotacijo. Vprašanja, ki so se mi ob tem zastavljala, so varirala od ugibanj ali smo res tako površinski, da se nam ne ljubi poglabljati v to, ali pa smo morda tako samozadostno prepričani, da drugih sploh ne potrebujemo. Vsekakor pa vprašani niso razmišljali o dolgoročni prihodnosti, kar pomeni, da se očitno bolj ukvarjamo s kratkoročnim stanjem in situacijo, v kateri bi se na samotnem otoku znašli.

Katero razmišljanje je torej bližje realnosti? Že prisotnost mojih anketirancev na internetu in njihovo sodelovanje na forumih je tesno povezano z željo po stiku z ljudmi, celo popolnimi neznanci. Glede na njihov čas porabljen v spletnih debatah bi lahko sklepali, da so nekateri skorajda ves dan na internetu, velika večina pa vsaj zelo pogosto. Kako lahko torej osebe, ki iščejo takšno vrsto medčloveške komunikacije, v isti sapi trdijo, da bi jim bilo celo bolje brez ljudi? Gre morda za zanikanje dejstva, da potrebujemo druge ali zgolj za površnost in nepoznavanje samega sebe?

Stik s samim seboj je prav tako neznana spremenljivka v današnji družbi. Morda ravno v tem tiči vzrok za pomanjkljivo zavedanje potrebe po pristnem stiku s sočlovekom. Ali pa nasprotno. Morda je ravno to razlog, da tako neumorno iščemo stik z drugimi in pogosto ne znamo biti sami. Tega nas je velikokrat celo strah. Film Brodolom je dober primer nemogočega bivanja s samim seboj. Igralec v filmu je res da iz žoge ustvaril družabnika, mu dal celo človeško podobo in ustvaril z njim nekakšen odnos, vendar se poraja vprašanje, ali »Wilson« dejansko predstavlja sočloveka ali morda zgolj del njega samega. Del, ki mu je predstavljal breme in ga je zato projiciral navzven v neki predmet. Ko se ga je osvobodil in mu dal svojo lastno podobo, je šele lahko z njim vzpostavil pristen stik. Ali res potrebujemo druge, da nam predstavljajo ogledalo in možnost pogovora s samim seboj? So drugi le predmet, v katerega lahko projiciramo tiste dele nas samih, ki znotraj nas ne pridejo do izraza?

Interakcije med ljudmi pa nas ne potiskajo vedno zgolj naprej in ohranjajo v nas delujoči motor življenja. Težnja po človeškem stiku je del človeške primarne motivacije, ki izvira iz vrojene dispozicije za doživljanje ugodja ob kakršnikoli blagodejni interakciji z drugimi ljudmi. Temu bi se težko kdo uprl in na glas rekel, da ne drži. Pristen stik s človekom v nas vzbuja toplino, občutek bližine, nas pomirja in odganja strahove, prijateljska roka nam zagotavlja varnost in stabilnost naše vse preveč nihajoče prepričanosti vase. Vendar pa se na drugi strani ravno ti isti stiki lahko izrodijo v nekaj, kar nam povzroča tesnobo ali celo grozo, če virus primarne motivacije dobi epidemične razsežnosti. Kako potem presekati to vez in se osvoboditi? Kako delovati proti primarni motivaciji po stiku in ji obrniti hrbet? Najbrž tako, da damo prednost želji po preživetju, ki pa ne vsebuje teženj po zaviralnih virusih, ki predstavljajo odvečno prtljago.

Omenila bi še eno vrsto interakcij, ki smo jih deležni prav vsi, namreč tiste z negativno konotacijo, kot so pretepanja, žaljenje in drugi obliki stikov, ki povzročajo neugodje. Primarna motivacija nas nekako sili, da ko se znajdemo v te vrste interakcijah, venomer iščemo one druge, ki nas poživljajo in osrečujejo. Pot do njih pa vodi tudi preko dojemanja negativnih interakcij (zaviralnih virusov), saj nam šele spoznanje o obstoju le teh omogoča uživanje v ugodju interakcij s pozitivnimi učinki.

Morda bi pri spoznavanju želje po stiku z drugimi vsi morali začeti tako, da bi si ustvarili svoje »Wilsone« in se preko njih pogovarjali sami s seboj. Na ta način bi lahko ugotovili, kaj potrebujemo in h kakšnim interakcijam težimo. Naučili bi se komunikacije s seboj in preko tega tudi komunikacije z drugimi. Saj vsi poznamo tisti rek, da smo sami sebi najboljša družba. Pogoj za uspešno sobivanje z drugimi je torej predvsem urejen odnos s samim seboj. In če v tem razmišljanju naredimo še korak naprej, je lahko potreba po sočloveku hkrati potreba po stiku s samim seboj, njena odsotnost pa bežanje od samega sebe. Vedno znova pa se vračamo na kričeče dejstvo, da so drugi več kot pomembni za naš obstoj.

Samotni otok? Morda za krajše počitnice in spoznavanje samega sebe, za preživetje pa najverjetneje ne. Navsezadnje smo ljudje socialna bitja, kar nas spremlja na vsakem koraku. Vodja čete, ki določa smer in ritem koraka, pa smo mi sami.

Morska ( morska.blog.siol.net )


Imate idejo oz. zanimiv raziskovalni problem, ki bi ga želeli predstaviti v honoriranem prispevku v rubriki Zgodba leta? Seznanite se s podrobnostmi na tej povezavi.