Zgodba leta: Ali Slovenci res živimo vse slabše?

Človeški naravi je prirojeno stalno iskanje boljšega. Zato ljudje nikoli ne moremo biti povsem srečni in zadovoljni. Ni mogoče zanikati dejstva, da so cene v Sloveniji v zadnjem letu, odkar nas je »blagoslovil« evro, precej zrasle in gotovo drži, da so računi zaradi tega precej višji. Vendar pa to tudi ni edini pokazatelj, s katerim bi lahko dokazovali, da se Slovenija spreminja v ubožno državo. Povprečnega Slovenca najbolj boli dejstvo, da je ob nakupu špecerije njegov račun tudi do 20% višji, pa čeprav kupuje enake izdelke kot prej. To pa še ne pomeni, da si lahko privošči manj. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da lahko kakovost države merimo še kako drugače in ne samo po njeni gospodarski moči. Zaradi vsega tega je težko nekritično sprejeti vse kar se piše po medijih in govori na ulici, posebej moteči pa so pozivi k bojkotu trgovin, ki kar ne nehajo prihajati po elektronski pošti.

Oglejmo si samo na kratko nekatere ekonomske kazalce. Po podatkih Statističnega urada Slovenije je letna stopnja inflacije januarja letos res dosegla 6,4%, kar pomeni najvišjo inflacijo po januarju 2003. Vendar pa po drugi strani pred tem nismo imeli, z izjemo leta 1999, še nikoli tako nizke inflacije. Poleg tega se je povprečna slovenska neto plača v zadnjih 20 mesecih zvišala iz 745,77€ na 870,70€, torej za skoraj 125€ ali 16,7%. Če k temu dodamo še vsaj 6 odstotno gospodarsko rast, ki jo Slovenija beleži zadnjih 5 zaporednih četrtletij, potem je jasno, da kljub 6% povprečni rasti cen, večini Slovencev, vsaj z ekonomskega vidika, ne more biti hudega in da je bitje plati zvona v tem trenutku najverjetneje neupravičeno.

Precejšen dvom me obhaja, ko z vseh strani slišim, da gre Sloveniji slabo. Pa moram, žal, na to pomisliti, kar precej pogosto. Morda še najbolj obžalujem to, da me v to prepričujejo ljudje različnih strankarskih preferenc, moralnih načel, verskih prepričanj, različne izobrazbe in poklicev. Celo starosti. Drži! Tudi moj študentski proračun si ne more privoščiti vsega, kar si je lahko še lansko jesen. Zavedam se, da gre veliko ljudem slabše od mene, kljub temu pa ne razumem, zakaj bi se nekateri radi vrnili v čas in »sistem, v katerem so bile stkane pajčevine mehkega pristanka za najšibkejše«, kot športni urednik revije Polet. Gotovo so bile takrat razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi občutno manjše kot danes. Kar pa ti ne pomaga veliko, če si ne moreš kupiti kave, sladkorja, olja, pralnega praška ali celo kruha. Osnovnih življenjskih potrebščin takorekoč. Tudi uredništvu Teleksa (tedanje priloge Dela) v 80. letih ni bilo jasno, kako lahko vlada od ljudi pričakuje, da bodo razumeli »zakaj ni kave, ki je je v skladiščih sicer dovolj in ki bi jo pivci rade volje dražje plačali – ko bi le dosegla prodajne police. Razume naj, da v konici gradbene sezone primanjkuje cementa… In pralni praški oziroma milo /…/ so postali dejanski in ne le zakonsko obdavčeni luksuz.« Morda so to tiste pajčevine mehkega pristanka o katerih je govoril g. Lucu.

Da je danes življenje na sončni strani Alp vse prej kot težko in nevarno, potrjuje tudi zadnje letno poročilo OZN (objavljeno 27.11.2007), v katerem med drugim vsako leto objavijo razvrstitev držav glede na HDI (Human Development Index), ki zajema podatke o pričakovani starosti, pismenosti in šolstvu ter bruto narodni produkt po kupni moči. Na tej lestvici je Slovenija uvrščena na 27. mesto na svetu, takoj za Singapurom in Južno Korejo, 5. mest za Nemčijo ter pred Ciper in Portugalsko. S tem je naša država 15. za življenje najbolj prijazna v EU in krepko pred Hrvaško, ki na tej lestvici zaseda 47. mesto, Bosno in Hercegovino (66.) ter Makedonijo (69.).

Krize so normalen sestavni del človekovega življenja, razvoja posameznika in družbe. Brez njih se včasih težko zavedamo kdo smo in pozabimo na to, da smo ranljivi. Športniki, ki zmagujejo v serijah, to zelo močno občutijo. Tembolj smo uspešni, močnejša je bolečina ob vsakem neuspehu. Več imamo, bolj nas boli, če to izgubimo. Če smo navajeni, da nam gre dobro ali celo izvrstno, nas bo vsak kamenček v čevlju močno zmotil. Tudi danes nismo v najboljši možni situaciji in zato je treba iskati domiselne ideje za naprej. Misliti na to, kako je bilo včasih bolje in kako bi se bilo treba tja vrniti pa verjetno ni bilo najbolj zrelo. Če je torej Slovenija danes v kakršnikoli krizi, to očitno ne more biti ekonomska, zdravstvena kriza ali kriza šolstva. Morda neke posebne krize ni, pa bi bilo zato treba ustvariti politično krizo?

Matej Hrastar

Viri:
- Potrošnik, razumi vendar!, Teleks, 27.6.1980, str. 15
- Postajamo Michael Jackson, Polet, 24.1.2008, str. 3
- http://hdr.undp.org/en/reports/global/hdr2007-2008

 

Imate idejo oz. zanimiv raziskovalni problem, ki bi ga želeli predstaviti v honoriranem prispevku v rubriki Zgodba leta? Seznanite se s podrobnostmi na tej povezavi.