Koliko (si) zaslužijo managerji

Danilo Kozoderc 08:11, 26. okt 2009

(Piše: Danilo Kozoderc) Izjemno na muči vprašanje, koliko si zaslužijo naši mangerji. Odgovor je precej enostaven: Managerji si zaslužijo toliko kot zaslužijo. Z drugimi besedami toliko kot dosežejo dogovorjenih ciljev. Uspešnost se da in se mora meriti. Ta teden sem poslušal Tatjano Fink iz Trima in je podala njeno definicijo inovativnosti: Inovativnost je denar. Karkoli že počno v Trimu in kakršnekoli zanimive in ustvarjalne metode uporabljajo za vzpodbujanje ter nagrajevanje zaposlenih, na koncu se mora to poznati pri denarju. Vsaj za podjetje mora to veljati. In seveda mora to veljati tudi za mangerja, ki vodi podjetje.

Kakršenkoli že je manager, poskrbeti mora za dobro poslovanje podjetja, ki se na koncu pozna pri denarju. Seveda se razume, da je denar po eni strani cilj in po drugi kazalnik uspešnega delovanja. Na dolgi rok se v tem denarnem kazalniku kaže organizacijska klima, inovativnosti, zadovoljstvo zaposlenih, skrb za okolje in še kaj. Če  na koncu manager izpolni / izpolnjuje  cilje, naj dobi toliko, kot se je dogovoril z lastniki. Lasnik bo že vedel, koliko je pripravljen plačati za dobro opravljeno delo. Sam z veseljem dam 20 % dobička, ki ga z mojim kapitalom nekdo ustvari. Če je ustvaril 10 mio evrov, bo pač dobil 2 mio. Na koncu me sicer kot lastnika lahko malo stisne: zakaj pa bi mu dal 2 mio. A velika verjetnost je, da  10 milijon brez tega managerja ne bi bilo.

Pa to verjetno ni največji problem, razen, če ni jasno kdo so lastniki. Problem je, če ta manager ne zmore zagotoviti dostojnih pogojev za zaposlene. Slovenci sicer imamo eno težavo. Velikokrat nas zelo jezi, če ima drugi več kot jaz. Jezi me, če ima manager 20.000 EUR plače, zato, ker jih imam sam samo 1.200. Stvar je popolnoma enaka položaju, ko me je jezi, če ima moj sosed nov avto, sam pa si ga ne morem privoščiti. Za tovrstno jezo nimam ne pravice, niti mi ne prinaša  koristi. Mi smo se dogovorili za 1.200, on pa se je dogovoril za 20.000.

Drugo vprašanje pa je, ali je to pravično. Pravičnost se seveda ne meri v denarju, ampak vedno v dejavnostih in v odnosih. Pravično ni, če dva trdo delata in en s tem komaj preživi, drugi pa ne ve kaj bi z denarjem. Pravično tudi ni, če se dva zelo trudita za uspeh nekega podjetja in je eden izjemno dobro nagrajen, drugi pa nič ali skoraj nič. Pravično pa seveda tudi ni, če kdorkoli, ne glede na vse okrog njega komaj preživi, kljub njegovemu maksimalnemu trudu.

Jim Collins je v svoji odlični knjigi Good to Great raziskoval, kako so dobra podjetja postala odlična. Odkril je, da je večina glavnih managerjev (CEO) teh podjetij združevala dve n videz nezdružljivi lastnosti: izjemno osebno ponižnost in močno profesionalno voljo. Z močno profesionalno voljo so dosegali nadpovprečne rezultate, velika osebna ponižnost, pa jih je postavljala na trdna tla. Zavedali so se potrebe po sodelovanju in pomembnosti vsakega najmanjšega člena v podjetju. Poleg doprinosa k  managerski uspešnosti je to tudi odlična kombinacija, ki ne vodi v zavist in obsojanje pri drugih. Če nekdo trdo dela in se ne „meče ven“ pa naj ima vso pripadajočo materialno korist. To je zanesljivi recept za mangerje, da se izognejo obsojanju. Kritiki pa naj tudi bodo osebno ponižni in z močno profesionalno voljo gredo v bolj proti krivici ali pa v izzive, ki jim bodo prinesli višji zaslužek. Od praznega jamranja ni nobenih drugih posledic kot kakšna rana na želodcu.

Danilo Kozoderc

Danilo Kozoderc je univ. dipl. inž. elektrotehnike ter prof. sociologije in filozofije. V svojem podjetju Vizor sledi motu “Odpiramo prostor za učenje in inovativnost.“ Ukvarja se predvsem z vzpodbujanjem inovativnosti in graditvijo sodelovalnega okolja v podjetjih. Obiščite ga na njegovem blogu Prihodnost in vodenje.