Ana Jud: Je moj obstoj sploh še moja pravica?

                               ”Voda ni človekova pravica, ampak izdelek.”
Peter Brabeck, predsednik uprave konglomerata Nestle

Stephen Gough je Britanec, ki se je po svetu rad sprehajal gol. Tako je popolnoma nag, oprtan zgolj z nahrbtnikom, po poročanju tujih medijev, že dvakrat ponosno prepešačil vso Veliko Britanijo. Zaradi svojevrstnega početja je bil že večkrat aretiran zaradi kršenja javnega reda in miru ter obsojen na skupno devet let zaporne kazni. A ni se vdal. Zaradi kršenja do svobode izražanja se je pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice in v začetku letošnjega novembra končno dočakal njihovo razsodbo. Ta ga je razočarala. Sodišče je menilo, da je Gough v zaporu upravičeno; če na kratko povzamem njihovo utemeljitev: “Aretacije pritožnika so posledica njegovih ponavljajočih se kršitev kazenskega prava. Posledic vedenja se je zavedal. Deloval je v nasprotju s standardi zglednega obnašanja v vsaki moderni demokraciji. Vznemirljiv in žaljiv je bil do ostalih članov družbe.” Ah, lepo vas prosim, gospodje sodniki, pomislite – ljudje se rodimo goli, skorajda iz vsakega kota na nas preži človeška golota v lepši ali manj lepši obliki, celo v sloviti Sikstinski kapeli lahko na freskah jasno vidimo gole moške genitalije in samo en klik je dovolj, da se nam odpre svet v neskončne zvrsti pornografije … potem pa je en ubogi penis, ki pešači po liberalnih angleških tleh kar naenkrat tako strašen moralen problem? Ne razumem. Dvoličnost par excellence – prvič.

Za ukrajinsko žensko aktivistično skupino Femen, ki se je uspela internacionalizirati in si zagotoviti članice tudi v drugih državah, ste zagotovo že slišali. Fotografije njihovih golih – in z radikalnimi stališči popisanih teles – marsikoga vsake toliko razveselijo v medijih. Spomnite se lanskega srečanja med Merklovo in Putinom. Mladenka, ki je z razgaljenim oprsjem, čez katerega je na veliko pisalo “fuck dictator”, skočila pred Putina, je le-tega tako očarala, da se je svet še teden dni krohotal ob bizarnih fotografijah. Žal so bile zaradi drznega početja Femen tudi že večkrat grobo pretepene in aretirane. V Tuniziji so lani tri pripadnice Femen – dve Francozinji in Nemko –, obsodili na štiri mesece zaporne kazni, ker so pred pravosodnim ministrstvom goloprse protestirale zaradi trpljenja lokane kolegice Amine Sboui. Ta je že bila v zaporu, ker je na zid nekega pokopališča v Tuniziji napisala ime skupine: Femen. Ob dogodku je evropska politika znorela, Tunizijo obtožila diktatorskega režima, posredovali sta zlasti Francija ter Evropska komisija in zadeva se je končala z miroljubnim opravičilom Evropejk, da po muslimanskih tleh več ne bodo skakale “zgoraj brez”. Aha, skratka, po mnenju evropske politike je Tunizija, ki ne dovoli golih ženskih prsi v javnosti, diktatorska dežela, Velika Britanija, ki ne dovoli pohodniškega razgaljenega penisa, pa je razvita demokracija? V razmislek: če greste v Egiptu na plažo “zgoraj brez”, vas bodo presneto hitro kaznovali, če pa se kdo spotakne ob zamotane muslimanke na evropskih tleh, je pa že ksenofob. Razumem kulturne razlike, ne razumem pa odnosa do njih. Dvoličnost par excellence – drugič.

Tudi za rusko – zdaj že malo pozabljeno – “pop” senzacijo Pussy Riot ste nedvomno že slišali. Predstavljajte si, da sedite v cerkvi, v božjem hramu (in sploh ni pomembno za katero religijo gre, kajti ustava določa, da ima vsakdo pravico do lastne veroizpovedi), župnik, paroh ali kdor koli že, vam pripoveduje o tem in onem, nakar pred kateder in cerkveno občestvo skoči skupinica punc, zamaskiranih v volnene kape z izrezanimi luknjicami za oči, nos in usta in začne rjoveti nekaj proti Bogu, politiki, sistemu. Ljudje obnemijo, zgroženost je neizmerna. Kljub temu, da Pussy Riot, vsaj kolikor smo jih spoznali, resnično nimajo nikakršnega posluha ali glasbenega talenta, mi je bil njihov nastop, priznam, všeč. Svet, v katerem živimo, je že tako bolehno apatičen, grozljivo prazen, amoralen, brezvesten, nehuman in sociopatski, da ga lahko zdramijo le še ekscesi. Besede “eksces” se drži slab pomen, a tokrat jo postavljam v pozitiven kontekst. Ni dovolj, da nekaj poveš. Sploh, če si “nihče”, Spomenka Hribar bi rekla – mali človek. Ona rada uporablja izraz, ki mi gre tako na živce. Jaz nisem majhna in pika! Narediti moraš nekaj, kar bo vzbudilo pozornost. Izreči ali zapisati nekaj, kar bo poželo zgražanje. Edino eksces še lahko spodbudi debate. Te lahko sprožijo akcije, dejanja, ki lahko, konec koncev, pripeljejo do sprememb. Na boljše? Morda. Čeprav žal ugotavljam, da so tudi takšni poskusi čedalje manj uspešni. Pussy Riot so končale v gulagu, jasno, zaradi huliganstva – podobno kot pri Femen – Putin pa je nonšalantno dejal češ, glejte, kar so želele, so dobile. Evropski parlament je izrazil zaskrbljenost nad kršenjem človekovih pravic v Rusiji, ampak … joj, kako so te zime zoprne in mrzle. Hočete plin ali ga nočete?

Mar ni obupno, da so pravice, ki bi, po mojem skromnem mnenju, morale vsakemu človeškemu bitju pripadati v enaki meri, odvisne od geografskih meja, političnih/religioznih režimov, diplomatskih odnosov, kapitalskih povezav in lokalnih plemenskih običajev?

Amnesty International v eni svojih kampanj trdi: Moje telo – moje pravice. Naj citiram delček: “Vsakdo ima spolne in reproduktivne pravice. Države pa so dolžne zagotoviti, da lahko vsakdo te pravice uživa svobodno, brez strahu ali prisile ali diskriminacije.” Se strinjam. Moje telo je moja pravica. Z njim lahko počnem, kar hočem. Če želim, se lahko gola vsedem na rob Prešernovega spomenika in zapojem Zdravljico. Ni zakona, ki bi mi to preprečeval. No ja, kršila bi javni red in mir – kar koli to že je – in poklicali bi može v belem, da me odpeljejo na pregled, če je vse v redu z mano. A še vedno: to je moje telo, z njim lahko počnem kar hočem. Če bi se na Prešernov spomenik vsedel nag kolega in bi vsi videli njegov penis, bi se nedvomno znašel na sodišču, kjer bi mu očitali vsaj še ekshibicionizem, če že ne kar pedofilijo. Pred javno RTV Slovenija pa že leta in leta stoji deček s piščalko. In s penisom … mimogrede, eden od slovenskih časnikov je pred tedni objavil fotografijo posiljevalskega konceptualnega umetnika Stephena Cashiraghija, na kateri ta stoji na sodišču, ogrnjen le v belo rjuho, izpod nje pa kuka povešeni penis. Članek je najbrž doživel orjaški obisk na internetu, a nihče ni rekel ne bev ne mev češ, dajte no, a res morate razkazovati nekaj tako neokusnega? Kakšna dvoličnost! Par excellence. Tretjič!

Več, ko razmišljam, manj mi je jasno. Naše pravice so zapisane v ustavi, zakonih, v različnih konvencijah in deklaracijah ter drugih visokozvenečih dokumentih, a kako hitro se zmedemo, ko v resničnem svetu pridemo do preprostega, celo trivialnega vprašanja: zakaj so ženske gole prsi človekova pravica, razgaljeni penis pa ne? Ker je po srednjeevropskih merilih gole ženske prsi fajn pogledati, goli penis pa niti ne? Ne vem. Vprašam. Osebno mi je vseeno. Če vidim kaj lepega, pogledam z veseljem, če mi ni všeč, pa pogledam vstran. Ne kompliciram tam, kjer ni treba.

Mimogrede, veste, da je cca 75-odstotkov človeškega telesa sestavljenega iz vode? Tudi oprsje in penis sta v veliki meri iz vode. In šef Nestleja, ki ga citiram na vrhu sestavka,  me sedaj poskuša celo prepričati, da “voda ni človekova pravica”? Torej moje telo, ki je v veliki meri sestavljeno iz vode in brez nje itak ne more preživeti oz. zmore preživotariti le nekaj mučnih dni, sploh ni moja lastna pravica? Potemtakem moje telo po mnenju tega pogoltnega nepoznavalca človeške anatomije – da človekovih pravic več sploh ne omenjam! – ni moja last, ampak izdelek, produkt … česa? Koga? Ne vem, a me zanima. Je moj obstoj sploh še moja pravica? Niti ne gre zame, zase že poskrbim; in pri 36 letih mi je jasno, da mi ne bo uspelo spremeniti sveta. Ampak, veste, ko imate otroke, začnete razmišljati: kakšno dediščino zapuščamo potomcem? Dvolično.

Če premorete kaj empatije, vas mora biti sedaj resnično strah. Čigava last bodo naši otroci, če že nam dopovedujejo, da smo zgolj sužnji, brez osnovnih pravic? Pa ne trdim, da je nudizem osnovna človeka pravica. Temo sem izbrala zgolj zato, ker na njej najpreprosteje, tako, da bi vsak lahko razumel bistvo, ponazorim dvoličnost sveta. Naša civilizacija je že popolnoma izgubila kompas. A kot je pripomnil znanec na Facebooku: “Še dobro, da imamo vsaj Google Maps!”

Ana Jud, publicistka

(fotografija je simbolična)