Ko sem bil(a) jaz toliko star(a) kot ti …

Jure ugotavlja, da je človek preprosto sprogramiran tako, da mu je vse preteklo nekoliko ljubše. Skozi določen čas slabe stvari v večini porinemo nekam globoko v podzavest, z nami ostanejo le še tisti lepi spomini, ki jih poveličujemo. Vedno ko govorimo o preteklosti, govorimo tudi o času, ko smo bili mlajši.

V treh desetletjih so se stvari radikalno spremenilo in pisec ugotavlja, da bo njegova hči imela povsem drugačno otroštvo. Vseeno se mu zdi brezpredmetno razpravljati, kdaj smo se imeli lepše, ker najlepše se imaš vedno takrat, ko si otrok. Ob vsem skupaj opaža, da se starši danes nekoliko preveč bojijo za svoje otroke, kot da jim vse škodi in kot da nič ne zmorejo sami.

Na koncu se sprašuje, če bo morda tudi sam kdaj takšen, da bo vsak svoj drugi stavek začel z »ko sem bil pa jaz majhen …«