Bo imela mačeha od Sneguljčice brke in brado?

Milena Miklavčič 08:02, 28. sep 2009

(Piše: Milena Miklavčič) Pred davnimi leti sem brala zgodbo o dečku, ki je pred nasilnim kraljem, kateri si je zadal nalogo, da pobije vse starejše prebivalce v kraljestvu, skril na varno svojega dedka in potem, ko je dežela zabredla v stisko, z njegovo pomočjo pomagal reševati križe in težave.

Občutek imam, da smo dandanašnji zabredli v čas, ko se zgodovina ponavlja, ko je med nami vedno več starejših, pa zaradi civilizacijskih norm, ki smo jih sprejeli, ne upamo ravnati s starejšimi enako kot kralj iz zgodbice, ki sem jo omenila. Vseeno pa se obnašamo tako kot da so starejši nek velik nebodijihtreba, kajti misel, da svet stoji zgolj in samo na mladih, se je zažrla v sleherno bit vsakdana.

Sem in tja zadnje čase celo zelo pogosto, pa boleče trčita skupaj moderen-skrajno liberalen in konservativen način razmišljanja. Kot da bi mladi (po letih in po srcu) hoteli tiste, ki razmišljajo tradicionalno, potisniti v kot in jim za večne čase zamašili usta.

Starejši še zmeraj prisegajo na mit o družini, v kateri sta oče, mama in otroci. Trdijo, da se lahko otroci razvijajo le ob obeh starših, že sama misel, da bi naraščaj vzgajala istospolna starša, se jim zdi groteskna in nepojmljiva. Kljub temu, da starejšim generacijam v zakonu ni vse postlano z rožicami, vedo, da je včasih potrebno tudi potrpeti in se za dobro družine čemu odpovedati, če že ne žrtvovati. Marsikdaj jih boli, ko slišijo, da je to noro in da je brez veze vztrajati ob vrednotah, ki so se podedovale iz generacije v generacijo, kajti kdo bo pa užival življenje, če si bomo za povrh še sami oteževali skupno bivanje z odpovedovanji?!

Počasi, ne da bi vedeli kdaj, so celo merila za zvestobo v zakonu postal zelo ohlapna, ženske so si izborile enako pravico do žuriranja kot je bila dolga stoletja- roko na srce- le v domeni moških, brez težav pustijo otroke babicam ali varuškam in se posvetijo karieri, študiju ali pa gredo na potovanje. Menijo, da mora otroke vzgajati tudi šola, da mora vsak, ki pride z otrokom v stik, prevzeti del odgovornosti za njegovo normalno rast.

In ko moja soseda Mica kdaj pa kdaj reče svoji snahi, da bi morala biti več doma in manj flenkati naokoli, doživi hladen tuš v obliki vihanja nosov in celega plazu neprimernih besed, ki jih ta mlada strese svoji tašči v obraz.

O svingerstvu in podobnih seksualnih razvajanjih se je svoj čas le šepetalo, dokler ni pokazal, kaj zna in zmore, eden najbolj stasitih politikov pri nas in od takrat naprej tudi svingerstvo ni več greh, temveč vrlina. Še malo, morda niti ne bo treba čakati celo desetletje, ko bo narod kot nekaj normalnega sprejemal tudi Lolite pri desetih, dvanajstih letih. Navsezadnje, kdo pa lahko krivi ubogega moškega, če mu sexy bejba maha z joški tik pred nosom in ga draži s svojimi čari naravnost za robom njegovih gat?!

V Sloveniji si lastimo skrb vzbujajočo statistiko. Na okoli 4800 porok beležimo kar 2.500 ločitev. Mar smo postali svetovni prvaki v tem, kako hitro znamo zakuriti ogenj ljubezni in ga potem – še hitreje, tudi spremenimo v pepel?

Ko poslušam mlade in njihove želje, ugotavljam, da so postali sila dolgočasni. Domala vsi, z le redkimi izjemami, sanjajo o bogastvu, karieri, potovanjih, moški za povrh še o dolgih nogah, blond laseh in velikih joških, ženske pa, da ni preveč dolgočasno, o ljubimcih, ki v postelji ne bi prehitro omagali.

O odpovedovanju, srčnosti, požrtvovalnosti, predanosti v ljubezni, dajanju drug drugemu…ja, kdo bi pa še padal na take stare in preživele finte?!

V tem čudnem in praznem prostoru, v katerem je Ljubezen dobila povsem novo obliko in drug obraz, so se znašli istospolni pari in izkoristili priložnost ter  mimogrede, ne da bi vedeli kdaj, izkoristili prostor, v katerem so se v temeljih zamajale vrednote.

To jim je, roko na srce, zlahka uspelo in četudi homoseksualcev jih ni veliko, so pa zato vpeti v sleherno pomembno poro slovenske družbe.(da o evropski niti ne govorim)

Ob dejstvu, da družina izgublja na pomenu, da ustvarjajo javno mnenje generacije, ki imajo skrajno liberalne nazore o vsem, kar se tiče življenja, je bilo pričakovati, da bodo pristali na sramotilnem odru tisti, ki vztrajajo  in zagovarjajo tradicionalno družino in čeprav se jim zaradi te pokončnosti nenehno limajo na obraze pljunki, in se jih zmerja z nestrpneži, se zdi, kot da so kot poslednji Mohikanci, ki še branijo vrednote, za katere kaže, da bodo zdaj zdaj izginile in se porazgubile med staro šaro, katero bo treba odpeljati na odpad in zažgati.

Če Slovenci ne bi bili take riti kot smo, potem bi tudi tisti, ki se po tihem ne strinjajo s tem, da bi otrokom vzeli še zadnje, kar jim lahko- to je, očeta in mamo, bi krepko povzdignili glas in povedali, da se tako ne gremo več, da se heci enkrat začnejo, da pa se tudi enkrat nehajo.

Žal se to, kot kaže, ne bo zgodilo. Negodovanja se bodo, kot je že v navadi, preselila za šank in se utapljala v čašah vina, potem pa bodo dotični zamahnili z roko, češ, saj se nas ne tiče, čez deset, dvajset let bomo itak že pomrli in ne bomo videli izgubljenih duš otrok, ki ne bodo vedeli, čigavi so, kajti njihova mama ne bo imela ljubkega obraza z milimi očmi kot ga je imela mama Sneguljčice, ampak bo imela brke in brado, pa lulčka in kosmate prsi.

Tradicionalne vrednote o družini pa bodo že bogvedi koliko let pokopane za kakšnim pokopališkim zidom in nikjer ne bo niti spomenika, da bi prerani grob obiskovale vsaj tiste bele vrane, ki jim tudi čez desetletja, še zmeraj ne bo vseeno.

Milena Miklavčič

Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, publicistka in blogerka. Izdala je štiri knjige, med katerimi so najbolj znane Usode, naši najmlajši pa jo poznajo po Abecedi iz zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo in Pika na B.. Svojo literarno ustvarjalnost izraža tudi preko objav na blogu closhemerle.ednevnik.si. Milena je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.