Težave s križi – volk brez glave in dobra volja na obroke

Milena Miklavčič 14:34, 16. nov 2009

(Piše: Milena Miklavčič) Evropsko sodišče za človekove pravice je red dnevi razsodilo, da je križ v šolskih učilnicah kršitev pravice staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu z lastnim prepričanjem, in kršitev verske svobode učencev. Sodišče v Strasburgu je razsodbo izreklo po tem, ko je ženska italijansko-finskih korenin zahtevala odstranitev križa iz šole v mestu Albano Terme blizu Padove, ki jo obiskujejo njeno otroci.

A tudi pri nas smo zakuhali podoben škandal. Križev v javnih šolah sicer že zdavnaj nimamo več, a je ministrstvo za šolstvo ta simbol zmotil v župnišču, ki je zaradi prostorske stiske odstopilo prostor lokalni osnovni šoli. Medtem ko je v oddaji Piramida direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič s svojo zanimivo pojavo in izbranimi besedami dal vedeti, da križ mora s stene, saj mora župnik sprejeti, da živi v Sloveniji, sem nehote pomislila na tisti rek, ki pravi, da ni dobro vsakemu ponuditi prst, ker se lahko zgodi, da ti bo, namesto izkazane hvaležnosti, odgriznil roko.

Če se ozrem na ne ravno kratko prehojeno pot, ki sem jo v življenju naredila, lahko rečem, da sem se zmeraj najbolj zapomnila tistih, ki so takrat, ko bi se morali kot pijanec plota držati obrazcev, pokazali svojo človeško plat, širino duha in zaupanje vame, ter- kljub vsemu- pogledali skozi prste predpisom, jih zavestno kršili, a le zato, da bi nekomu- tudi meni- ustregli. Pri tem pa ni bil nihče oškodovan, nasprotno, dokazali so, da se zavedajo vrednosti sitega volka in cele koze.

Nikoli ne bom pozabila razredničarke z gimnazije, žal je ni več med nami, da bi se ji lahko zahvalila za njeno popustljivost v trenutku, ko je ocenila, da bo s tem, ko mi bo dala še eno priložnost, naredila nekaj dobrega. Bila je zelo stroga in dosledna, učila nas je kemijo, v drugem letniku pa se mi je ob koncu leta, zaradi brez števila naključij, ki so mi grenile dijaška leta, zgodil popravni.
»Tole pa ni bilo ravno briljantno znanje,« mi je dejala in se mi smehljala. Šlo mi je na jok, kajti pred očmi sem videla palico, ki se je močila doma in še marsikaj drugega, kar bi pokopalo moje sanje in upe.
»Dala ti bom še eno priložnost, ker zaupam vate in ker želim, da bom nekoč prebirala tvoje knjige,« je nato dodala, meni pa se je zdelo, da se je odprlo nebo. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi se o njeni popustljivosti izvedelo, kljub temu pa je tvegala in po svoje tudi pomešale štrene moje usode.

Pred davnimi leti, ko še ni bilo bankomatov, mi je nekoč, v Moravskih toplicah, zmanjkalo denarja. Vsak, ki je že kdaj imel opravka z banko ali pošto, ve, da se v primeru, če pri sebi nimamo osebne izkaznice, z nami niti pogovarjati nočejo. Stopila sem v eno od teh ustanov, bilo me je groza, kaj bo, če mi ne bodo priskočili na pomoč. Dve uslužbenki se nista želeli niti pogovarjati, malo jima je bilo mar, če sem se znašla v zagati. Mlad fant v zelenem puloverju pa se je prijazno ponudil, da pokliče na mojo matično banko in če bodo tam jamčili zame- mi bo tudi on zaupal. In to se je res zgodilo.

Včeraj je bila moja gostja Vlasta Nussdorfer, višja državna tožilka in generalna sekretarka društva BELI OBROČ. Ko sem jo vprašala, če mladim prestopnikom, ki se znajdejo na sodišču, kdaj da priložnost za novo življenje, se je nasmehnila in odgovorila, da zmeraj, če le lahko. Žal pa je ob mladih, ki kršijo zakone preveč vzgojiteljev, učiteljev in socialnih delavcev, ki se striktno držijo črke zakona in jim na kraj pameti ne pade, da bi pokazali svoj človeški obraz tistim, ki bi v določenih trenutkih bolj kot paragrafe potrebovali naklonjenost in varno roko, ki bi jih vodila preko zaprek.

Ga ni človeka, ki se ne bi že kdaj jezil na državno upravo, pa na različne uradnike, ki s svojimi bolj ali manj smiselnimi pravili krojijo naš vsakdan. Neštetokrat bi zadoščalo že malo dobre volje, kanček prijaznosti in problemi bi se rešili z zamahom roke in ne, da jih zavijamo v paragrafe, predpise in zakone tam, kjer to ni potrebno.

Je mar potrebno, da drži šofer pridigo starejši ženski, ki ga milo prosi, naj ji ustavi pred hišo, kjer je -za nameček- več kot dovolj prostora, namesto da jo zapelje še več kot 800 metrov naprej, do avtobusne postaje?

Pred leti, ko je imel v roki škarje in platno nek drug minister za družino, sem ga poklicala in prosila, če naredi izjemo in privoli v nekatere ugodnosti družinskega varstva za mamico z 12 otroki. Kljub temu, da so ga imeli za tečnega, je to takoj storil, četudi je bil ustrezen zakon sprejet šele čez nekaj mesecev.

Če gre v Sloveniji kakšen otrok v rejo, njegovi rejniki prejmejo okoli 230 evrov za kritje stroškov. Si lahko predstavljate, koliko dni v vsakem mesecu bi tak otrok stradal, če bi bili rejniki natančni in bi zaprli pipo, ko bi bila kvota porabljena?

Mogoče bo kdo, ki bo bral tele vrstice, namrščil čelo in se vprašal, kakšno povezavo imajo vsi ti primeri s križem v tistem župnišču, kjer je potekal šolski pouk.
Teoretično nobene, saj  je imel Aleš Gulič prav, ko je sitnaril in se na njemu lasten način gromovniško, arogantno in vzvišeno oglašal, češ, križ mora ven.
Praktično pa je padel na izpitu iz strpnosti in civilizacijskega obnašanja. S svojo zahtevo je na drobne koščke raztrgal spoštovanje do gostoljubja, ki ga je pokazal župnik.

Direktor verskega vladnega urada, je bil, vsaj tako se ga je dalo razumeti, celo vesel, da je lahko v imenu  zakonov in predpisov pohodil tiste medčloveške odnose, na katerih bi morali vsi skupaj graditi in jih negovati kot nekaj najbolj žlahtnega. Križ je bil tokrat, v imenu oholosti, izrabljen za obračunavanje z drugače mislečimi.

In tudi v tistih, ki ne bi nikoli pristali na to, da bi se verski simboli naselili v šolske učilnice, je tokratno nestrpno besedovanje imelo zoprn in grenak priokus.

Milena Miklavčič

Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, publicistka in blogerka. Izdala je štiri knjige, med katerimi so najbolj znane Usode, naši najmlajši pa jo poznajo po Abecedi iz zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo in Pika na B.. Svojo literarno ustvarjalnost izraža tudi preko objav na blogu closhemerle.ednevnik.si. Milena je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.

Arhiv Mileninih zapisov na Drugem svetu