Dan, ki se ponavlja

Vsako leto bolj sem prav ob tem času, ko se eno leto poslovi in se na koledarju ugnezdi drugo, v veliki zadregi. Kaj reči prijateljem, kaj jim sporočiti, da se ne bodo besede razblinile kot milni mehurčki?

Živimo v času, ko je tudi lepih besed v odprti skrinji življenja zelo veliko. Včasih celo preveč, saj se zdi, da tekmujejo, katere bodo bolj slišane.

Nočem, da bi mi prišlo v navado, da bi jih kar stresala iz rokava. Želim si – in to zelo iskreno, da bi se slišalo, kar rečem. Ker vem, da ni toliko pomembno, kdo kaj reče, temveč KAJ reče.

Če nam kdo kaj obljubi, ga moramo držati za besedo in ne, da mu vsako leto znova gremo na limanice.

Enako velja tudi za naše lastne obljube!

Strašno pomembno je, da nenehno iščemo resnico. Da dvomimo zlasti takrat, ko nam prvi govori, da je nebo modro, drugi pa, da je to-isto nebo oblačno. Nas kaj stane, da dvignemo pogled in se prepričamo sami?

Vsako jutro imamo dve izbiri: da vstanemo z levo li desno nogo. Torej?

Tudi vešče se zmeraj zbirajo okoli luči in tudi ljudje imajo raje smeh, dobro voljo, veselje v srcu in na obrazu …več (piše: Milena Miklavčič)