Kako upokojenci rešujejo državni proračun

Proračunska gibanja v lanskem letu vsaj zaenkrat kakšne večje medijske obravnave niso bila deležna – mogoče tudi zato, ker so podatki vsaj na prvi pogled kar ugodni. Vemo pač, da je za javnost in medije informacija zanimiva, če je šokantna in slaba.

Lanska bilanca slovenskega proračuna izkazuje namreč skoraj pol nižji primanjkljaj kot v letu 2015 in ta podatek za večino komentatorjev ni preveč zanimiv v njihovi želji prikazovanja neugodnih gibanj. Seveda ima takšen rezultat različna ozadja in nikoli ni črno-bel, zato poglejmo nekaj ključnih sprememb, ki so se pri javnofinančnih gibanjih dogajala v preteklem letu.

Dve vrsti državnega primanjkljaja

Najprej je potrebno izpostaviti, da se pri primanjkljaju srečujemo z dvema podatkoma. Eden je primanjkljaj samo državnega proračuna, drugi pa primanjkljaj celotnih javnih financ (države), kar se tudi uporablja v mednarodnih primerjavah. Seveda je slednji podatek bolj točen, saj poleg samega proračunskega rezultata zajema še razne dodatne (izredne) izdatke, ki jih med javne odhodke upoštevamo v posameznem letu.

Takrat, ko se npr. odločimo, da je potrebno dokapitalizirati državne banke, DUTB ali sklad za poplačilo denacionalizacijskih upravičencev. Ne gre za “izgube” tistega leta, temveč so ti odhodki vezani na odločitev, kdaj neko transakcijo naredimo. Zaradi tega je spremljanje samo proračunskega primanjkljaja bolj natančen odraz gibanja javnih financ posameznega leta. V letu 2013 smo imeli tako na primer kar 15 % primanjkljaj, a večina se je nanašala na dokapitalizacijo bank za izgube, ki so nastale v letih pred tem …več (piše: Bine Kordež)