Kdaj bo zlata medalja za našo pamet?

Na zasluženo zmago naših košarkarjev gledam zelo praktično in uporabno. In če svoje misli strnem v krajši stavek, bi se ta glasil:”Z dobrim šefom, ki zna iz odlične ekipe (posameznikov) iztisnit maximalno, se daleč pride.”

Kakršna koli asociacija na državo, ki crkuje, je namerna, a resnična, če zmorete le za ščepec kritičnih misli.

Istočasno pa vam – glede na to, da veselja še ni konec- postavljam še eno vprašanje: bi bili mi, ki smo bili včeraj nad igro slovenske reprezentance tako zelo navdušeni, pripravljeni, da za lastne cilje garamo podobno kot oni?Veste, tudi kot narod lahko postanemo zmagovalci, če tisto preklemansko majhnost in cankarjansko vdanost v usodo  za vse večne čase izbrišemo iz sebe!

17. september 2017 je datum, ki se bo za vedno zapisal v slovensko zgodovino. Na vsakem koraku so plapolale slovenske zastave, poudarjalo se je slovenstvo, nikjer ni bilo videti rdečih zvezd, še manj slišati tiste znane in krvoločne ” …brigade, hitite, razpodite, požgite gnezda belih podgan, črnih psov! Hej, mašinca, zagodi…” Bili smo kot eno in občutek, da tudi dihamo kot eno – kot Slovenci, mi je med včerajšnjo tekmo zvabljal solze v oči.

Občutja, ki so nas prevevala med tekmo, so tista, ki bi jih veljalo vcepiti v slovensko mentaliteto tudi takrat, ko se soočamo z vsakdanjimi izzivi, s prvo in drugo razrednostjo, in tudi tedaj, ko nič ne ukrepamo, ko se politiki norčujejo iz nas in sprejemajo uničujoče in katastrofalne odločitve o državi in prihodnosti. Skupni duh za dobro Slovenije, ne glede na barvo stranke, prepričanje ali ideologijo –tega nam krvavo manjka! …več (piše Milena Miklavčič)