“Ne bom pozabila, da pa vsi ob razglasitvi rezultatov plebiscita niso bili pretirano navdušeni.”

Pogosto slišimo, kako pomembno je živeti v tem trenutku, tukaj in zdaj. Pa vendar je tudi sleherni dan te sedanjosti zgrajen na dnevih in letih, ki so že minili.

Približno ob tem času -vsako leto znova- sami pri sebi delamo nekakšno intimno inventuro dobrega in slabega, kar nas je doletelo v letu, ki se počasi izteka. Trudimo se- a nam večkrat ne uspe- da poskušamo biti hvaležni za vse, kar se je dobrega zgodilo. Sliši se neverjetno, a je res: hvaležnost je za nekatere način življenja. Znajo videti darove, ki jim jih je- četudi v čisto majcenih stekleničkah- podarilo življenje. Bolj, ko imamo odprto srce, več jih najdemo.

Nekoč sem v čakalnici, pri zdravniku, poslušala pogovor dveh, ki sta čakala, da prideta na vrsto. Boleznim, ki so tarale prvega, ni bilo videti konca. A tisti trenutek, ko so se odprla vrata, je zamahnil z roko, se nerodno nasmehnil, ter dejal.”Pa saj mi ni nič hudega, še zmeraj sem živ.”

Za nami je Božič, ki ga praznujejo malodane po vsem svetu, pred nami je Silvestrovo. Hvaležna sem, da so besedni topovi, ki dan za dnem bruhajo razlike med ljudmi, sovraštvo, prezir in kar je še tega, utihnili …več (piše: Milena Miklavčič)