Ušatka ti si moj navdih ...

Ko me že zjutraj pričaka mail v smislu, da bom popoldanski prosti čas zabila za službo, se mi obrne želodec in še kaj. Takšne stvari me resnično iztirijo. Kaj hudiča bom imela od tega? Nič, razen pokvarjenega popoldneva. Pa morda me ne bi tako pogrelo, ampak dejstvo je, da že ob dveh komaj čakam, da bo ura pol tri, da bom sedla v avto in šibnila proti domu. Zakaj? Zato, ker sem takrat že vsa zmedena, utrujena in komaj čakam, da pridem v stanovanje, nekaj pojem in si naredim popoldan takšen, kot si želim. Ponavadi na kavču v družbi mojega malčka palčka, možička in DVDja.

In potem to … danes lahko grem vsa vesela nekoga popoldan učiti uporabljati računalniški program, ker imam neverjetno srečo, da sem v naši firmi za to področje zadolžena jaz oz. še bolje povedano – drugim se niti sanja ne, kaj bi si tam sploh začeli. In sedaj so končno začeli razmišljati, da bi bilo dobro, če bi naučila še koga, ko sem se pač že ravno odločila, da bom odkorakala na porodniško. In ker so vsi tako zelo blazno zaposleni, mora to pač potekati v popoldanskem času, ko imamo vsi čas. Protestirala sem takoj, ko sem zvedela in dosegla, da bo naslednjič to potekalo v službenem času, ker meni vožnja v službo predstavlja vedno večji izziv, da se moram po službi peljati še v nek drugi kraj in potem zvečer domov, je pa že projekt dneva. Mislim … Pišuka, v torek se bom še na pregled v MB peljala z vlakom, ker vožnje iz LJ do MB ne prenesem več ravno najbolje. Takrat, ko vozi moj možiček lahko vsaj spim na drugi strani.

Besna …