Slovo ...

O tem sem razmišljala že kar nekaj časa, ampak o tem nisem želela povedati nikomur, ker sem morala razmisliti sama oz. sprejeti odločitev brez kakršnih koli prigovarjanj zakaj da ali zakaj ne.

Pač splet okoliščin in vsega, kar mi zadnje čase pestri življenje, me je pripeljal do odločitve, da zapustim moto klub. To še ne pomeni, da bom prodala svojega jeklenega konjička, ki je še vedno moja velika ljubezen, pa čeprav bom letos na njem sedela samo v garaži. Odločitev sem sprejela s težkim srcem, sploh glede na reakcije sovoznikov iz kluba, ki jih nisem pričakovala. Nekaterim je bilo ravno tako hudo, kot meni. Sploh tistim s katerimi smo našli skupni jezik. Res je tudi, da se z nekaterimi ne bomo nikoli razumeli, ampak saj v končni fazi ni noben nikoli vsem všeč kajne? In v soboto smo se dokončno razšli, ampak vedno sem vabljena nazaj in seveda tudi na njihovih prireditvah sem dobrodošla.

Včeraj, ko sem še tako malo za nazaj premišljevala, sem bila rahlo v dvomih, če sem se prav odločila, ampak sedaj vem, da je tako moralo biti. Ni mi žal za nobeno sekundo, ki sem jo vložila v delo za ta klub, ker je v njem kar nekaj ljudi, za katere sem vesela, da mi jih je življenje naklonilo spoznati.