Naš delovni vikend ...

Moram se pohvaliti, kako zelo pridni smo bili ta vikend. No, jaz sicer nisem pomagala na parceli, ampak sem bila zato toliko bolj pridna v zavetju toplega doma.

V soboto je pri nas pihal tako zelo močan veter, da kljub jasnini in neverjetnemu sončku ni bilo ravno najbolj ugodno za delo zunaj. Ampak moj možiček, ati in zidar se niso predali in so poskrbeli za premik zakoličbe na parceli. Kljub enournemu trpljenju zunaj na mrzlem, smo bili na koncu vsi veseli, da se je stvar uredila. V nedeljo sta bila še možiček in ati naprej pridna, tako da sta poiskala vodovodno cev, jo odkopala in sedaj samo počakamo, da pridejo komunalci, poglobijo vodo in potem lahko začnemo z izkopom ceste in gradbene jame. Upam, da si ne bodo vzeli preveč časa, da bomo lahko čimprej začeli z delom, ker oba že komaj čakava, da začne na parceli kaj rasti.

So pa ti komunalci face zase – vodo imava speljano preko parcele, ker gre naprej do hiše mojih staršev, ampak nama ne dovolijo, da bi se priključila kar na tisto cev, ker nama niso dali takšnega soglasja, zato morava vodovod vleči od glavnega vodovoda 120 metrov, namesto da bi jih 5. In kaj si moreva? Nič, malo bova še poskušala, če ne bo šlo, pač ne bo šlo.

In bolj kot razmišljam o letošnjem letu, bolj ugotavljam, da sva si ga popestrila maksimalno: gradnja, otrok, selitev … Včasih me kar malo panika zgrabi, kako bova vse to zmogla in potem me moj tako lepo potolaži: samo rada se morava imeti, pa nama bo vse uspelo …