Trojanski krofi ...

Ne spomnim se čisto točno, kdaj sem jih nazadnje jedla, pred preteklo nedeljo, ko sva se vračala nazaj v Ljubljano in si je moj možiček zaželel nekaj sladkega. Nekaj sladkega se je potem spremenilo v nakup kremšnite in dveh krofov zanj ter enega borovničevega zame. In potem pravijo, da imajo nosečnice čudne želje in apetite?!

Nazadnje sem jedla trojanski krof že kar nekaj let nazaj, ko sem bila v obdobju pubertete in smo s starši obiskali sorodnike v Postojni. In niso mi ostali v najlepšem spominu, saj se spomnim samo, s kakšnim veseljem sem se ga lotila, dokler nisem zgrožena ugotovila, da je na sredini surov. Ne vem, če sem imela samo nesrečo, ali so imeli takrat resnično obdobje slabo pečenih gigantskih krofkov. Od takrat si ga nisem več želela in o vsakem, ki je hvalil Trojanske krofe, sem imela posebno mnenje.

Pred nedeljskim nakupom zase sem kar malce oklevala, če bi ga kupila ali ne in ker imam rada borovničke, sem klonila pred borovničevim nadevom. Dotaknila se ga nisem vse do torka zjutraj, ko se mi je revček že malce zasmili, pa tudi sladkor v krvi se je drastično znižal. Iz preventivnih razlogov sem ga najprej prerezala na pol in stisnila, da sem videla ali je pečen. Bil ... Potem pa veselo na delo - ne samo, da je bil pečen, bil je tudi zelo dober in slasten, borovničev nadev je bil pa češnjica na tortici. Mislim, da se bova sedaj večkrat oglasila na Trojanah, kljub zasoljeni ceni in nenormalni gneči. Vsem tistim, ki so pametovali o tem, da jim bo zaradi izgradnje avtoceste drastično upadel promet, predlagam, da gredo kakšno nedeljo popoldan pogledat, kakšna gneča je tam.

Pa dober tek ...

In seveda vsem, ki praznujete Valentinovo … naj vam bo toplo pri srčku. Pa ne samo na današnji dan, ampak vsak dan v tednu, mesecu, letu ...