Začetek nečesa novega ...

Zamudila, pa vendar mi je naslov sam tako zelo privlačen, da ga moram izkoristiti. Z vsakim dnem se nekaj konča in se zjutraj prične na novo, ampak tiste drastične spremembe nam govorijo o tem, da bomo sedaj začeli z nečim resnično povsem novim.

Do sedaj lahko rečem, da imam sem imela dokaj dobro začrtano življenjsko pot in načelo "kar te ne ubije, te okrepi", se je izkazalo, vsaj pri meni, že večkrat za zelo resnično. Nekako se mi zdi, da se poslavljam od te poti. Letošnje leto me čaka toliko sprememb, toliko začetkov, toliko neznanega, toliko pričakovanega.

Začetek gradnje najinega lastnega gnezdeca, kjer bomo nekoč zaživeli pravo družinsko življenje, ko se nama ne bo potrebno več s potovalko na rami selit sem in tja, ko bova imela lastno streho na glavo in ko bo urejeno tako, kot si midva želiva …

Ponovni začetki življenja v domačem kraju. Ponovno bova tam, kjer je bilo vsa ta lata samo najino srce in med vikendi tudi najini telesi in duša. Ponovno bova v bližini tistih, ki jih imava rada in ponovno bova v kraju, kjer se tako zelo dobro počutiva. Svež zrak, kjer te zjutraj dejansko zbudi ptičje žvrgolenje, kjer ni mestnega utripa, smoga in velikih nakupovalnih centrov, kjer bova lahko rekla, da sva na svojem.

In nazadnje, pa vendar najpomembneje, začetek najinega starševstva. Začetek, ko se nama bo sicer umirjeno življenje postavilo na glavo. Začetek, ko v središču drug drugega ne bova več samo jaz in on, ampak tudi najina štručka, ki se je oba že neskončno veseliva. Začetek življenja, ko naju nekdo dejansko ne bo poklical po imenu, ampak bo rekel ati in mami. Nekdo, zaradi katerega veva, da bodo vse ovire, ki nama bodo presekale najino pot, lažje premostljive in nekdo, katerega ljubezen bo največje plačilo za ves najin trud, da bodo njegovi začetki kar se da lahki na tem svetu.

In neizmerno se veselim vseh začetkov … vsega novega.