kako je že velik ...

Ponovno je mesec naokoli in ponovno sem videla svojo pikico. Tako je že velik in tako radoživ, da se je mamici razlezel nasmeh do ušes, ali bolje rečeno popadel me je smeh ob katerem je hotel biti še moj možiček malce hud name, čeprav je bil ob pogledu na ekran, kjer je videl najinega malčka popolnoma raznežen. Šteli smo prstke, merili smo velikost, gledali kako se mu razvijajo organi in nasploh občudovali radoživega malčka v meni. Nisem si niti predstavljala, koliko razgibavanja oz. telovadbe je zmožen takšen palček v tako utesnjenem prostoru. Seveda je že zdaj ves trmast dokazoval, da si ga ne bomo ogledovali v nedogled in si je prav trmasto tiščal prstka v uste. Že zdaj ...  Je pa za svoj čas zelo velik, kar je verjetno posledica možičkovih genov, zame pa en izgovor več, zakaj sem se preveč razširila.

Ko sem ga tako opazovala, si nisem mogla kaj, da se ne bi spraševala, kakšna mami bom? Ali sem sploh pripravljena ali me samo nervoza daje? Verjetno bodo vse dileme in vprašanja izginila, ko bom videla pikic v živo in mu prvič dala lupčeka na njegovo nežno čelo. Da o zmedenosti bodočega očka sploh ne govorim ...

Torej palček do naslednjega meseca se bova spet samo čutila preko mojega trebuščka, ko te nežno božam.