:o)(o:

Čas mineva prehitro … V zadnjem obdobju ne vem, kje se me glava drži, toliko stvari se je nabralo in vse kar sem sposobna narediti pravočasno je to, da grem s kurami zvečer spat in spim do jutra brez problema. Bojim se, da mi ne bo uspelo urediti pravočasno vseh stvari, ki naju čakajo v prihajajočem času. Toliko vsega bi rada postorila, pa se mi kar zdi, da mi zmanjkuje energije in volje. Včasih grem tudi sama sebi na živce, kaj šele ljudem okoli sebe. Vsega tega se zavedam, pa si kljub temu ne morem pomagati. Ugotavljam, da me vsako leto taki čas zgrabi tisti čudni občutek, ko se mi zdi, da nič ne naredim prav, ko imam občutek, da se mi svet podira pred očmi … Toliko vprašanj ostaja odprtih, toliko odgovorov neizrečenih …

Eh, saj bo minilo … Palčka malčka že čutim, kako se giblje po mojem telesu, brca in včasih je prav živahen. Komaj čakam, da se spoznam s tem mojim otročkom, seveda ko bo čas za to, tudi v živo. Komaj čakam, da mi postavi svet na glavo … Včeraj sem ponovno poslušala njegov srček, ki bije popolnoma brezhibno. Komaj čakam, da ga vidim čez mesec dni … Do takrat pa se čutiva dalje …