Dva priimka ... groza!!!

Že drugič se srečujem z vprašanjem drugih, predvsem tistih, ki se jih to resnično čisto nič ne tiče, zakaj hudiča imam dva priimka?!

Prvič je bila to dilema pred dobrim letom in pol, ko sva se z mojim dragim odločila, da bova najino zvezo potrdila tudi uradno, torej s poroko. Preden pride do dneva D, je potrebno urediti en kup formalnosti. Med drugim sem se morala tudi odločiti, kateri priimek bom uporabljala kot bodoča gospa. Ponujene so ti tri možnosti: obdržiš svojega, prevzameš moževega in tretja, ki je bila tudi moja izbira, obdržiš svojega in dodaš moževega. Polovici ljudi okoli mene se je to takrat zdela totalna katastrofa, češ, kaj hudiča se tale spet nekaj gre itd. Brez veze … Odločitev je bila moja, možiček se je strinjal in tako je bilo. Negodovanja gor ali dol! Moja čustvena navezanost na dekliški priimek je bila pač tako velika, da sem ga želela ohranit.

In sedaj je ista pesem … Kako se bo pa pisal vajin otroček? Mislim, a je to sploh vprašanje?! Kako se bo pisal? Isto, kot se piševa jaz in moj možiček. Čeprav sem jaz obdržala svoj priimek imam tudi takšnega, kot moj možiček in normalno je, da se bo otroček pisal enako kot njegov očka. In kako hudiča se že zdaj ljubi nekaterim ubadat s takšnimi pizdarijami, kot je priimek otroka, ko ima še dobrih 5 mesecev časa, da se nam pridruži v resničnem življenju?!

In nenazadnje, ali je res živim v nekem zaostalem okolju, kjer dva priimka za družbo nista sprejemljiva, ker dejstvo je, da sem tam okoli res edina, ki sem se odločila za to možnost?

Sicer pa dragi soblogerji - danes je Gregorjevo ali bolje rečeno slovensko Valentinovo, zato ljubite se, ljubite se in še enkrat ljubite se ...