Kaj je dober blogerski zapis?

Blogerji in drugi bralci, nikar me ne popljuvajte že na začetku. Vem, soditi o tem, kaj je dober blogerski zapis, je kot fantazirati o idealni ženski – je to tista vitke postave, polnih prsi in s privilegijem, da jo po potrebi zaposlite z napisom »obrni« na obeh straneh lista papirja, ali pa morda ona nekoliko bolj okrogla, kratkih nog, a brez nevarnosti, da vam odpre Windowse, ko ji naročite, naj prezrači stanovanje? Konsenz o tem pač ne obstaja. Nekateri imajo radi dolge, drugi kratke, tretji vsebinsko bogate, četrti estetsko dovršene. Prav zato, dragi bralci, se ne mislim vtikati v vaše ideale. Raje bom pisal o tem, katere vrste popolnost iščemo na Drugem svetu. In da ne bo pomote, popolnost blogerskih zapisov seveda!

Verjamete mi lahko, da se mi o idealih blogerskega pisanja vsaj delno svita, saj uredniki Drugega sveta dnevno konzumiramo viške ustvarjalnosti slovenskih blogerjev. V dobrem in slabem pomenu besede. Mnogi boste dejali: »saj se ve, kdo so najboljši blogerji« in začeli naštevati eminentna blogerska imena. Da smo si na jasnem, jezik se mi lahko posuši, če o njih ne bi govoril zgolj s spoštovanjem. V gradnjo svojega imidža in spletne prepoznavnosti so vložili veliko svojega časa, znanja, pa tudi denarja. In med njimi so mnogi dobri pisci, ki imajo veliko za povedati. Vendar, če bi vas nekdo, ki mu vsa ta blogerska »wannabesomething« evforija dol visi vprašal: »pa dej stari, pokaž mi te blogovce al kaj so, da jaz to preberem, kaj pišejo«, a ste res tako prepričani, da bi mu pokazali tekst katerega z liste »top 10« najpopularnejših blogerjev? Bodite iskreni. Še včeraj ste na Blogresu kolegu soblogerju na uho diskretno zašepetali: » viš ga, un je pa Had« in zvečer šli srečni v posteljo, ker ste slovenskemu Nr.1 stisnili roko, že jutri pa bi ga zatajili ter nevednemu radovednežu pokazali blog nekega anonimneža, na katerega ste naključno naleteli pred mesecem dni. Oziroma bodimo natančnejši, ste ga »odkrili« na Drugem svetu. :)

Seveda zgolj karikiram (naj mi simbolno uporabljeni bloger ne zameri), ampak poanta je v tem, da je kvaliteto potrebno iskati mnogo širše, kot zgolj tam, kjer se vse blešči in sveti, sploh pa ne nujno v razmeroma zaprtem krogu najbolj zagretih blogerskih imen. Navsezadnje, saj smo vsi prijatelji in kolegi, se dobivamo na kavicah, blogerskih žurkah in kongresih, kjer razglabljamo o družbenih problemih ter rešujemo svetovni mir, a kot taki konec koncev nismo nič drugačni od raznih terapevtskih skupnosti kjer se vsako novo poznanstvo začne s standardiziranim »Moje ime je Janez in sem *********.«

Prvo selekcijsko vprašanje, na katerem »pade« večina blogerskih zapisov namreč je, ali z njimi rešujemo lastne probleme in komplekse, ali pa morda želimo svoje znanje, opažanja in izkušnje deliti z drugimi ljudmi. Šele slednje namreč omogoča dodano vrednost sporočila, ki tako postane potencialno zanimivo za širšo javnost. Med blogerji imamo uspešne strokovnjake s številnih področij, imamo posameznike, katere je življenje obogatilo z mnogo izkušnjami, imamo avanturiste, entuziaste, fotografe, umetnike, skratka kopico ljudi, ki dejansko imajo kaj za povedati. In samo takšni lahko blogosfero povzdignejo v kredibilen in upoštevanja vreden medij, ki bo dosegel tudi širše množice.

Ob vsebinski in sporočilni dodani vrednosti zapisa pa je, hočemo ali ne, pomembna tudi njegova forma in jezikovno-slogovna dovršenost. Saj od blogerjev nihče ne pričakuje, da besede obračajo kot Drago Jančar, a berljivost se drastično poveča že s takšnimi »malenkostmi«, kot je dolžina zapisa. Prepričani bodite, da slogovno šibkost vsebinsko bogatega sporočila še vsakdo nekako spregleda, če ni daljše od petsto, šesto besed. Tudi slike in video posnetki pripomorejo k temu. Če pa mislite, da jezik in slog nista vaša ovira, pa … navsezadnje je Tolstojevo Vojno in mir baje prebralo kar precej ljudi.

Po takšnih kriterijih Drugi svet blogersko besedo ponaša v svet in kot kaže smo pri tem uspešni, saj naš spletni časopis prebira več kot 80% ljudi, ki sami niso blogerji. Seveda tu pa tam ne spregledamo tudi kakšnega kontroverznega zapisa, katerega dodana vrednost je v tem, da vzpodbuja razmišljanje in debato. In ker mi ob koncu opomba pozornega bralca, da pričujoč zapis praktično ne ustreza opisanim standardom, verjetno ne uide, lahko zgolj pojasnim. Razumite ga v kontekstu svobode uredniške politike. :)

Rok Čakš