Borut Pahor ujetnik napačne strategije

(Piše: Sašo Ornik) Teden dni pred volitvami ankete kažejo na zmago SDS-a in njenega predsednika, ki se mora spopadati z afero Patria in neprijaznimi odzivi mnogih javnih uslužbencev na dobljene plače, a pravo presenečenje je, da je SD s svojo strategijo, glede na okoliščine v katerih se odvija predvolilna kampanja, še vedno na drugem mestu.

Pozabimo na obtožbe, da SD na nek pravljičen način nadzira finsko javno televizijo v socialistični zaroti proti predsedniku vlade, ki da je tako sposoben, da ga na noben drugačen način ni mogoče spraviti z oblasti. SD nima toliko moči in to se kaže na vsakem koraku, ne glede na obtožbe o levi usmerjenosti večine slovenskih medijev, proti katerim da se borijo samo nekatere izjeme, kot so Reporter, Demokracija ali katastrofalni Slovenski tednik, ki bi ga naj bralo največ Slovencev.  Navsezadnje je bila SDS na oblasti zadnja štiri leta in si dodobra utrla pot v večje državne sisteme, tudi v slovensko javno televizijo, povrhu pa lahko Janez Janša dobiva veliko pozornosti že kot predsednik vlade, katerega vsako dejanje je zanimivo za medije.

Borut Pahor se zdi zadnje tedne izgubljen. V SD so očitno načrtovali umirjeno kampanjo, s katero bi sebe prikazali kot tisto pravo izbiro za prihodnost, prihodnost brez globokih delitev v slovenski družbi, prihodnost sprememb tudi na področju vmešavanja politike v gospodarstvo. Tako je ravnal tudi predsednik stranke in zavoljo tega je bilo v kriznih razmerah preteklih tednov mnogo bolj slišati njegove tekmece, kot npr. Gregorja Golobiča iz stranke Zares, ki je znal v manj besedah in mnogo bolj udarno izražati svoje mnenje. Da Zares še ni dohitel SD je tisto čudežno, saj se mnogi strinjajo, da je prav Golobič mnogo bolj primeren za mandatarja kot neodločni in prevečkrat medli Pahor.

Toda to lahko mogoče pripišemo polarizaciji slovenskega prostora, kjer se zdi, da se lahko odločamo le med Pahorjem in Janšo. Na desnici si je slednji že zagotovil zmago in popolnoma izrinil NSi, že prej pa razbil SLS, ki si je drznila napovedati boj za prevlado, na levici pa se kljub gneči, mnogi odrekajo LDS-u in Zaresu, ker menijo, da lahko z leve strani, če že, zmaga le Pahor.

Prav polarizacija na dva tabora je stranko SD doletela nepripravljeno. In kako bi moglo biti drugače? Navsezadnje je Danilo Turk zmagal z izrazito nekonfliktno držo in s poseganjem preko politične sredine, tako da je bila njegova zmaga na koncu res velika. Pahor je hotel poustvariti takšen uspeh, a zalomilo se mu je, ker je njegov najpomembnejši nasprotnik pač mojster kriznih situacij. To je kazal že v gonji proti tajkunom, to je še bolj pokazal pri očitkih, da je bil podkupljen. Gotovo, vse skupaj ni delo predsednika vlade, kakor so se pojavile nekatere neposrečene obtožbe, pač pa raziskave finskega novinarja, ki mu ni bilo mar za slovenske notranjepolitične razmere, a v boju za preživetje je vsekakor pokazal dovolj veliko mero agresivnosti in iniciativnosti, medtem ko so pri SD ostali pri svojem.
 
A kaj bi sploh lahko naredili drugače? Mar bi lahko Borut Pahor kar naenkrat postal bolj agresiven in bi predsedniku vlade v obraz očital, da je lažnivec, da ga ni večjega ali kaj podobno sovražnega? Bi lahko kar iznenada prevzel besednjak Lipe in s tem nagovarjal povsem drug krog volivcev kot do zdaj? Bi to ne nasprotovalo vsemu, za kar se je predsednik največje opozicijske stranke zavzemal v preteklih mesecih? Ne, Borut Pahor je ujetnik že pripravljene strategije, ki jo lahko v zadnjem tednu le še minimalno spremeni. Zato tudi ni pričakovati, da bi prav on spremenil razmere. Te se lahko spremenijo samo še zaradi kakšne napake predsednika vlade ali pa zato, ker si bo volilno telo po vsem cirkusu preteklih tednov dobro premislilo, kaj si želi v prihodnosti.    
Sašo Ornik - Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator in avtor bloga Jinov svet.   Vsi komentarji Saša Ornika na Drugem svetu