Intervju - Fetalij W. Tyschew

Zaradi česa te je ime Fetalij W. Tyschew prepričalo, da si ga uporabil za prepoznavnost v blogosferi?

Željo po nekem takem imenu sem imel, odkar sem pri osmih letih prvič prebral Vojno in Mir, nato pa sem imel težko otroštvo, kar je rezultiralo v obsedenosti s točno tem določenim imenom in priimkom, vendar ga v taki obliki nisem poznal, ker so se mi v sanjah prikazale samo vse črke, v pravilno zaporedje pa sem jih postavljal polnih 12 let...

Hecam se... preden sem bil Fetalij, sem bil na Delovih blogih Wilde. Wilde pač zato, ker mi je to ime najprej padlo na pamet... Nato sem nekako razmišljal, da bi rad neko »svoje« ime oz. nadimek... Vedel sem, da hočem nekaj s težo. Mislim, da mi je s »Tyschew« kar dobro uspelo. Večino dela pa so tako ali tako opravili »name generators« na internetu. Obkljukal sem, da naj bo ime Armenskega, Ukrajinskega, Latvijskega pa ne vem še kakšnega vse izvora, nakar mi je ven vrglo Fetalij. Prav, bom pa Fetalij.

Tisti »W« v sredini pa ostaja kot nek spomin na »Wilde«.

Kaj te je spodbudilo, da si ustvaril svoj elektronski dnevnik? In zakaj na Siolu?

Spodbuda je bila verjetno to, da so mi že od nekdaj ljudje govorili, da dobro pišem, nakar sem, ko so se blogi pojavili, v njih videl idealno priložnost, da bi svoja »dela« pač postavil na ogled. Na začetku sem tako ali tako mislil biti usmerjen bolj v fikcijo kot pa v osebnoizpovedne zadeve.

Blogi so se mi, ko sem prebral, za kaj se gre, zdeli dober inštrument, da to, kar bom pisal (ker dokler nism odprl bloga, sem pisal samo pesmi, nobene proze), prebere nek večji krog bralcev kot sicer, ko bi verjetno pisal samo zase, povrh vsega pa sem mogoče nekako tudi iskal potrditev za svoje pisanje, preden bi s tem začel »najedati« založnikom ali kaj takega...

Kot sem že rekel... Blog sem si najprej ustvaril na tuditi.si, kjer so Delovi blogi. Vendar mi je šlo zelo v nos, da si bloga nisem mogel oblikovati tako, kot sem ga hotel. Imeli so eno temo s to variacijo, da si imel lahko meni na levi ali desni strani, ter modro ali zeleno barvo. To ni nič.

Nato sem nekako prišel do Siola in tamkajšnjih blogov... Takoj mi je bilo jasno, da se tam dogaja več, da bi mogoče moja bluzenja prebiralo več bralcev... Takrat se mi je zdela zanimiva tudi stvar z izpostavljanjem na prvi strani portala...

Tvoj slogan bloga: Lepa beseda lepo mesto najde. Zakaj se tega nisi držal, ko si pisal sporočilo z naslovom Ma dej pejte vsi v kurac ...?

Ta slogan je aktiven samo trenutno. Na začetku je bil »slogan« enostavno Fetalij W. Tyschew, nato sem enkrat dobil nek preblisk, pa je zadeva postala »Mistakes Since 2001 (tm)«, potem pa sem se spet nekaj igral s sliko v glavi bloga in je nekako prišlo do tega Lepa beseda lepo mesto najde.

Namreč, stvar pri tem je, da ta rek funkcionira v kombinaciji s sliko v glavi bloga – celico za usmrtitev z injekcijo – in neko majhno igro, ki sem si jo izmislil... Najprej sem dal pobudo, da ljudje prispevajo besede, ki so jim najbolj odvratne, neposrečene... Nato pa vsake toliko časa s tega spiska izberem 5 besed in ljudje glasujejo, zmagovalka pa pristane v glavi bloga, kar da v kombinaciji z rekom in tistim ležalnikom kar zabavno situacijo oz. pač namiguje, da je ta beseda likvidirana.

In ne morem verjeti, kako predvidljivo je bilo, da se bodo vsi obesili na tak vulgaren naslov, kar je bila po svoje tudi poanta, saj sem hotel sprovocirati, dvigniti prah, da si to preberejo vsi... Na nek način je bilo to moje slovo od ukvarjanja z vsemi, ki so pisali marsikaj in mi šli na kurac.

Zdaj se trudim enostavno ne ukvarjati s tem, kaj ljudje pišejo. Samo pišem svoj blog, berem tiste, ki jih rad berem in se distanciram od raznoraznih polemičnih debat. Bomo videli, kako dolgo mi bo uspevalo.

Vališ zamero v nedogled ali zakoplješ bojno sekiro in živiš brezskrbno dalje?

Nisem zamerljiv človek. Mogoče na kratki rok, vendar na koncu vedno premlevam situacijo, dokler si nekako ne dam odgovora, zakaj se je nekdo obnašal, kot se je, zakaj je izrekel besede, ki jih je... Na koncu si vedno lahko rečem da razumem, zakaj je do situacije, ki je razultirala v zameri, sploh prišlo. In potem na človeka več ne morem biti jezen.

Si pa zapomnim, ko me kdo zajebe. Zajebeš me enkrat in v življenju več nimaš mojega zaupanja. Od takih ljudi se potem tudi distanciram, ker se mi zdi škoda izgubljati čas s takimi ljudmi. Da ne omenjam zahrbtnežev, prepotentnežev in ostalih podobnih tipov ljudi.

Torej bi se lahko reklo, da ko enkrat razčistim... kar je dokaj hitro... živim brezskrbno dalje.

Avtor: Fetalij W. Tyschew (http://fetalijtyschew.blog.siol.net)

Kot nemočen otrok si bil kot marsikdo od nas potisnjen s krstom v vero svojih staršev. Se čutiš predan svoji veri ali bi izbral drugo možnost?

Ne čutim se predanega veri. Nisem veren, ker bolj verjamem v biologijo in kemijo ter zgodovino na podlagi tega... Me pa fascinirajo vsi ti običaji, stavbe, zanesenost ljudi... Zanimivo jih je opazovati ob obredih. Na podlagi teh opazovanj si lahko marsikaj razjasniš.

V sporočilu Česa se bojimo moški, si navedel iz članka pet tipov žensk in njihove lastnosti. Kako bi tipe žensk razvrsti ti, seveda na podlagi lastnih izkušenj?

Uff, to bi znal biti obsežen odgovor... Nisem se nikoli ukvarjal z nekim oblikovanjem tipov žensk, vem pa da enostavno ne prenesem neumnih, nerazgledanih, neinteligentnih žensk (takim lahko brez slabe vesti rečemo pičke). Mogoče zato, ker sem izjemno vesel, če kje staknem žensko z dobrim smislom za humor. Dober humor pa je večinoma domena inteligentnih ljudi...

Kakšne lastnosti naj bi imela tvoja življenjska spremljevalka?

Če bi že hotel kaj reči na ta odgovor, bi bilo nekaj v stilu, da mora imeti dober smisel za humor, da mora biti res iskrena, razgledana, ne sme biti apatična, mora se zavedati in razumeti, kaj se okoli nje dogaja v smislu širše perspektive, zaželjeno je, da je flegmatična, sproščena... Nočem neke jebene zabite koleričarke in paničarke...

Užij življenje ali Carpe Diem. Kje je zate meja dobrega užitka?

Meja dobrega užitka... Hmm... Načeloma sem bil vedno mišljenja, da uživaj pač v taki meri, dokler ne škodiš drugim. Ko na račun svojega uživanja začneš neposredno škoditi ljudem okoli sebe, bi moral nehati.

Ena izmed tvojih dobrih lastnosti je ta, da želiš drugim pričarati nasmeh na obraz. Je za to potrebno veliko tvojega truda? Kaj predvsem storiš?

Če hočem nekoga nasmejat... Ne vem, mi pač uspe, večinoma. Sem pa res vesel, če uspem nasmejat nekoga, ki je v težavah ali kaj podobnega... Seveda gre v takih primerih za resen pogovor, pa vendar sproščen in začinjen s kakšnimi humornimi vložki... Načeloma ni potreben nek blazen trud, enostavno sem tak, kot sem... Če bi se začel trudit, verjetno ne bi bil več jaz, ampak bi bil posiljen, tega pa nočem in sem mnenja, da se ta narejenost takoj občuti.

In lagal bi, če bi rekel da vem, kaj storim... Odvisno od situacije... Ne vem, res... Enostavno sem jaz.

Postal si hišni bloger na Blogosu. Kakšno razliko občutiš v blogosferi, ob ustvarjanju bloga, obiskanosti  prej in sedaj?

Uff... Razliko v blogosferi sem občutil, seveda. Ampak ne gre zgolj zame, gre za to, da je ljudi večinoma zmotil način izbora. Nekatere motim tudi jaz oz. moj blog, ampak kot sem rekel... Svoje sem povedal in se ne mislim več obremenjevat, ker nima smisla. Prepričanih ne moreš prepričati.

Ob ustvarjanju bloga... Na začetku, ko so me izbrali, je bilo malo krize, ker nisem točno vedel, zakaj so me ljudje izbrali. Kaj pričakujejo od mene, kakšne prispevke... Mislim, vedel sem, da se hočejo ob prebiranju bloga zabavat, nasmejat... Ampak nisem vedel, ali so dovolj zgolj ti moji vsakdanji prispevki o povsem navadnih dneh, napisani na malo bolj zabaven način, ali od mene zahtevajo samo izvirne domislice...

Na koncu sem seveda rekel, da bom pisal po občutku... Tako, kot sem delal do izbora... Tak način je nekako najbolj pravilen.

Obiskanost prej in sedaj ni kaj preveč drugačna... Drugače bi bilo, če bi bil izpostavljen vsak dan ali kaj takega, ampak razumem politiko uredništva... Če objavljaš enkrat ali dvakrat na teden in imaš bolj kolumnističen pristop, s tem ne bi bilo težav, da izpostavijo vsak tvoj prispevek. Jaz pa pišem vsak dan in tega nima smisla izpostavljat. Mogoče, ko kdaj opustim to zajebantsko držo in napišem kaj bolj resnega...

Ob izpostavljanju se dnevni obisk približno podvoji... Aja, seveda bi bil obisk 10x večji, če bi izpostavili prispevek z besedo kurac, pička ali kaj podobnega v naslovu...

Na nek način se pa tudi izogibam temu izpostavljanju. Vem, da ne bodo izpostavljali prispevkov, kjer uporabljam neprimerne besede in mogoče so ravno zato le-te še vedno v taki meri del mojega repertoarja... Nekako mi je bolj všeč to, da se me ne izpostavlja, ker z izpostavljanjem pridejo kreteni in njihova idiotska mnenja.

Glede na to, da dobiš honorar, kakšne obveznosti imaš do bloga, ki jih sicer ne bi imel?

Nimam nobenih novih, drugačnih obveznosti. Vse je tako, kot je bilo pred pogodbo...

No ja, mogoče je ena malenkost... Namreč, pogodbeno sem obvezan, da se trikrat na teden dobim s tremi hudimi bejbami, ki jih providira Siol, nakar mi topless strežejo kaviar, me obmetavajo z denarjem in se šlatamo po intimnih mestih... Da orgij sploh ne omenjam... Vse to pa se seveda odvija vsakič na drugi lokaciji. Nazadnje smo bili v Monte Carlu.

Kakšni so tvoji plani za prihodnost in kaj meniš kako se bo slovenska blogosfera razvijala v prihodnje?

Zaenkrat nimam dolgoročnih planov za prihodnost. Enostavno sem se vrgel v reko in grem s tokom... Pa ne samo glede bloga, v življenju nasploh. Ko dobim kako priložnost, ki mi ustreza, jo izkoristim, vmes pa se prebijam kot vem in znam...

Slovenska blogosfera ima še ogromno potenciala. Predvsem na področju bralcev, saj jih ni niti približno toliko, kot bi jih lahko bilo. Ljudje uporabljajo internet, pa si ne znajo niti dobro predstavljati, kaj blogi sploh so. Večinoma še vedno prevladuje mnenje, da so to spletni osebni dnevniki...

Zato pričakujem, da se bo na tem področju še ogromno premikalo. Dober korak naprej je zame recimo časopis Blogorola... Res dober projekt.

Imam pa seveda tudi sam nekaj nekih malih idej, ki bi povečale prepoznavnost mojega bloga... Seveda čisto v mojem stilu, zajebantsko...

S katero blogerko ali blogerjem bi šel najraje na pijačo in zakaj?

Večino blogerjev, ki jih prebiram in so mi njihovi blogi dobri, sem že spoznal... U, ja, saj res... Simona Rebolj! Zakaj? Mislim, da tako sogovornico težko kje dobiš... Seveda so tu še vsi, ki me redno berejo pa jih še ne poznam... pa a Petra Slapar piše blog? Miša Molk tudi ne bi bila slaba opcija... Katarina Jurkovič, piše? Eh ja... Verjetno bom od naštetih na pijači pristal le s Simono Rebolj, ampak če katera od naštetih bere...  Sem pa verjetno pozabil koga omeniti, ampak mi trenutno res ne pade na pamet...

Ob prebiranju sporočil na blogu tokratnega gosta sem se izredno zabavala in kot mi je v zasebnem sporočilu Fetalij dejal: "To je cilj mojega bloga, zabavati tudi druge." Res je. Cilj je bil dosežen. Se želite prepričati? Le en klik vas loči in zabava se prične tudi za vas. Obiščite ga - http://fetalijtyschew.blog.siol.net/

Fetalij hvala za sodelovanje, bilo mi je v veselje.

Lep pozdrav,

razkritOdkrito - http://razkritOdkrito.ednevnik.si