O resnični vrednosti blogerske besede

Zadnje dni se mi ob prebiranju debat o napovedanih tiskanih blogerskih zapisih nasmiha, kot že dolgo ne. Naša blogerska scena me vse bolj spominja na peskovnik, v katerem se otroci prepirajo med seboj, čigava peščena potička je najlepša in največja, starši pa uživajo v morju in soncu vsi zadovoljni, da imajo pred mulci vsaj malo miru. Če pa že galama v peščenem raju postane prevelika, mami Sabina otročaje v opomin pocuka za »tasladke«, da ja ne bi pozabili, kje so meje njihove »ustvarjalne svobode«.

Dragi blogerji, prenehajmo že s »prdenjem u čabar« in se raje soočimo z resničnimi vprašanji, ki jih prinaša napoved tiskanega blogerskega časopisa. Toliko zapisanih besed, pa nobene odprte dileme o tem, kakšna je dejanska vrednost piscev slovenske blogosfere, ki bomo konec meseca (pa čeprav v brezplačniku) stopili na prezasičen trg slovenskih tiskanih medijev. Seveda nikakor ne dvomim o samospoznanju naslednika Ernesta Hamingwaya v vsakemu izmed nas, vendar glavni »štos« ni v tem, kako se vidimo sami, ampak kako nas dojemajo drugi; bralci, neobremenjeni s skrbjo za razvoj demokratične miselnosti preko koncepta državljanskega novinarstva, na katerega se blogerji tako radi sklicujemo. Smo res tako dobri ustvarjalci, kot si domišljamo?

Prepričan sem, da nam zgornjim vrsticam navkljub samozavest še ni pošla, kar bi se gotovo hitro spremenilo, če bi v igro vstopil denar. Natančneje, naš denar. Bodimo iskreni, koliko bi nas bilo za lastno literarno (ne)znanje pripravljeno zastaviti recimo 100.000 evrov? Veselimo in radujmo se, kajti namesto nas jih bodo zastavili drugi.

Obstaja v ozadju Blogorolinega in Večerovega projekta dobro premišljena finančna računica? Zagotovo da. Bi nas to moralo motiti? Zagotovo ne. Priznajmo si, časi dedka Mraza so že zdavnaj minili in računice vseh vrst so sestavni del našega vsakdana. Navsezadnje osebnih računic ne manjka pri morebitnih objavah naših prispevkov v tiskanem blogerskem časopisu. Bomo opaženi? Bom brani? Bomo postali slavni? Bomo zaslužil milijone z oglasi ali morda dobili bogato plačano novinarsko službo na Dnevniku ali Delu? Ne zatiskajmo si oči, hkrati pa se ne sramujmo, preračunljivost je v človeški naravi.

Ključno sporočilo zadnjih dni je, da se je našel nekdo, ki je pripravljen plačati preverko blogerske literarne nadarjenosti na zelo konkurenčnem medijskem tržišču. Tveganje, ki ga je s tem sprejel, je po mojem mnenju zelo veliko. Snovalci projekta presneto verjamejo v blogerje, če menijo, da bodo z našimi zapisi tedensko zapolnili 32 vsebinsko kvalitetnih tiskanih strani. No, predvidevam, da jim bodo iz zagate v precejšnji meri pomagali tudi Lidl, Hofer in drugi oglaševalci.

Na Drugem svetu projekt tiskanega blogerskega časopisa podpiramo. Zavedamo se namreč, da zrcaljenje blogosfere na papir samo po sebi ni cilj, ampak pot do občinstva, ki ga je potrebno pripeljati v peskovnik, v katerem se za zdaj igrajo samo otroci blogerskega pedigreja. Ni namreč hujšega, kot ujetost medija v okvire lastnega sveta. Vendar pa na Drugem svetu menimo, da v iskanju bogatejšega ulova ni potrebno izpluti na razburkano odprto morje, ko so ribe enkrat že v plitvini. Tveganje, stroški in možnost neuspeha so v tem primeru neprimerno manjši.

Kakorkoli že, uspešnost ribolova je še vedno v prvi vrsti odvisna od sposobnosti ribičev samih. In ker blogerski ribiči vendarle lovimo le z besedo in ne z mrežo ali črnimi očmi, prav v vsebinsko in slogovno prepričljivo zapisani besedi leži prihodnost vseh projektov slovenske blogosfere. Blogerji, a bomo zmogli?

Rok Čakš