Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija (ali zakaj ljudje radi beremo sranje?)

Ni potrebno narediti doktorata iz nacionalne raziskave branosti, da bi vedeli, kakšne vsebine najbolj privlačijo povprečnega slovenskega bralca (poslušalca, gledalca). Dovolj je recimo zgolj bežen pogled na pet najbolj branih novic agregata najdi.si za ugotovitev, da spletne bralce kazalec najbolj zasrbi na seksualno-škandalozno-brutalnih novičarskih naslovih. Predstavljajte si, da bi zvedav Marsovec v dobri veri širjenja obzorij o naši civilizaciji prisurfal na kakšen pozareport.si. Pa saj bi ubogi zelenko dobil vtis, da na tem planetu živimo sami psihopati, serijski morilci in spolni perverzneži. Vsi normalni ljudje seveda vemo, da temu ni tako (ali pač?) in seveda, nihče od nas niti slučajno ne bere tega sranja. Ampak bodimo pošteni do sebe in drugih ter priznajmo, da nam prst na miški pošteno zadrhti na kakšnem »linku« tipa Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija.

Ste našli nazaj? OK, potem pa lahko nadaljujemo.

Dejstvo je, da ljudje preberemo vsako sranje, ki nam ga lansirajo, saj če ne bi bilo tako, bi nekateri za vsakdanji kruh pometali ceste, ne pa pisali novice, reportaže in kolumne. 24ur.com pa ne bi bilo med 200 najbolj obiskanimi slovenskimi spletnimi stranmi.

Sam se sicer vsebin te vrste izogibam (res!), pa ne zato, da me klik kdaj ne bi zamikal, ampak bolj zaradi strahu pred bulimijo. Kljub temu pa ob urednikovanju blogerskega spletnega portala v opisanem medijskem ozračju večkrat ne morem mimo vprašanja, kaj je v človeški naravi takšnega, da nas pritegne k branju škandalov, ekscesov in novic o nesreči drugih. Ampak to je bolj vprašanje za kakšno psihologinjo (Katja?).

Na Drugem svetu se skušnjavi vabljenja bralcev na limanice z negativnimi novicami na vse pretege upiramo, saj želimo, da bi ti našo uredniško politko lahko poistovetili z mislijo o zanimivem, raznovrstnem, predvsem pa pozitivnem pristopu do obravnavanih vsebin. Navsezadnje za mnoge predstavljamo ogledalo slovenskih blogov in raje ne pomislim, kaj bi številni kvalitetni blogerji naredili z nami, če bi laični javnosti potrjevali posplošene stereotipe o človeških zavrtežih z bujno domišljijo in brez lastnega življenja.

Zame tako dobra novica ni tista, ki prinese največ obiskov na Drugi svet, ampak tista, ki povzame kvaliteten aktualen, sporočilen in vsebinsko bogat blogerski zapis (in hkrati prinese največ obiskov na Drugi svet :) ). Na moje zadovoljstvo opažam, da so takšne novice na DS vse bolje obiskane, kar pomeni, da ne pridobivamo samo na kvantiteti, ampak tudi na kvaliteti bralcev. In te potem preusmerimo naprej na kvalitetne blogerje, ki si takšnega bralstva tudi zaslužijo.

Daleč od definicije medijskega mrhovinarstva smo želeli biti tudi (in predvsem) v primeru tragedije na Savi, o kateri smo objavili zgolj dve novički. Verjetno ni potrebno omenjati, da sta imeli izredno visoko branost, ena celo najvišjo v slabem letu delovanja Drugega sveta. Približno 8000 bralcev je zanimala novica, ki je povzemala mnenje blogerjev o tem nesrečnem dogodku. Visokim številkam navkljub si iskreno želimo, da nam novic o podobnih tragedijah ne bo potrebno nikoli več objavljati.

Da pa od tega zapisa vendarle ne bomo odsurfali z žalostnim srcem, naj za konec omenim še novico pozitivnejšega značaja, ki je rekorde branosti rušila v mesecu aprilu. Šlo je za sporočilo o ribiškem incidentu med Slovenijo in Hrvaško na sotelskem Vonarskem jezeru. Rekli boste, da novica sama po sebi vendarle ni sinonim za pretirano radost in veselje. No, morda boste mnenje spremenili ob informaciji, da je šlo za prvoaprilsko šalo, kateri je nasedlo 5000 ljudi. Vonarsko jezero pač v naravi že leta ne obstaja, ljudje pa s sosedi preko Sotle živijo v sodelovanju, slogi in sožitju.

Kot vidite tudi Drugemu svetu včasih ni povsem za verjeti… :)

Rok Čakš