Zaključna ocena olimpijskih iger

(Piše: Boštjan Leskovar) Olimpijske igre so končane in to je čas za ocenjevanje doživetega v preteklih tednih.  Včasih je bilo v navadi, da je prvo oceno dal kar predsednik MOK-a, ki je že po tradiciji vsake igre označil za najboljše do sedaj. Sedanji predsednik tega na srečo ne počne na tak način, čeprav bi si morda letošnji organizatorji to želeli. Jacques Rogge je kljub temu poudaril, da smo bili priča odlično organiziranim igram, izjemnim rezultatom in novim zvezdnikom, ki jih bomo pomnili še dolgo.

Letošnje igre so res zaznamovali rekordi v organizacijskem in športnem smislu. Od dveh sloganov, ki jih povezujemo z igrami »Pomembno je sodelovati...« in »Višje, hitreje, močneje.« je na teh igrah dokončno prevladal slednji. Ob vseh teh rekordih sem malo pogrešal nastope »outsiderjev«, ki so bili v preteklosti zaščitni znak iger. Zadnji take vrste je bil na igrah leta 2000 v Sydneyu Eric Moussambani imenovan tudi »jegulja«. Najbrž nisem edini, ki mu je v spominu ostal njegov plavalni kvalifikacijski nastop na 100 metrov prosto. Legendarni »boj proti utopitvi« mu je prinesel skoraj zvezdniški status. V prihodnje bo takih naključnih junakov manj, vsa pozornost je vedno bolj namenjena le najboljšim.

Michael Phelps in Usian Bolt sta športna super junaka teh iger. Olimpijske igre pa imajo tudi nekaj »malih« junakov . Eden od njih je  dvigalec uteži Matthias Steiner. Njegovo ime bi zagotovo spregledal, če ne bi imel njegov uspeh posebne zgodbe. Rojeni Avstrijec, ki tekmuje za nemško reprezentanco je ob zmagovitem dvigu od veselja »znorel«. Čustva, ki jih le težko pripišem »najmočnejšemu« zemljanu, so dobila obrazložitev šele kasneje ob podelitvi medalj, ko je fotografom poziral s sliko svoje, v avtomobilski nesreči umrle žene. Zgodba, ki smo jo lahko kasneje prebirali je ena bolj ganljivih zgodb teh olimpijskih iger.

Mediji znajo zgodbe ustvarjati tudi umetno. Gimnastični dvoboj ženskih reprezentanc Kitajske in ZDA so ameriški mediji poimenovali »dvoboj sistemov«. Najbrž so ravno mediji tisti, ki za svoj uspeh potrebujejo delitev na »dobre in slabe«, »naše in njihove«… V športu smo veliko bolj kot kadarkoli do sedaj priča povezovanju. Za nekaj kitajskih medalj so zaslužni tudi »zahodni« trenerji in obratno. Trenerka ameriške reprezentance v odbojki je kitajska športna junakinja, kitajski trener skrbi tudi za zvezdnico ameriške gimnastike Shawn Johnson.

Zaključna bilanca iger ne more brez seštevanja medalj in določanja skupnega zmagovalca. Nedvomno so domačini dokazali športno premoč v večini panog. Osvojili so 51 zlatih medalj kar jih upravičeno postavlja na prvo mesto, daleč pred ZDA in druge države. Kljub temu se zdi, da jih to še ne bo zadovoljilo. Ostajajo jim »neosvojena ozemlja«, atletika, večina ekipnih športov in do neke mere tudi plavanje. Zdi se, da kar »hlastajo« tudi po teh uspehih. Kam bo šla športna prihodnost Kitajske bomo videli že na naslednjih igrah v Londonu. Morda bodo že tam premagali ZDA še v »ameriškem štetju« uspešnosti. Uspešnost posamezne države namreč določajo po skupnem številu osvojenih medalj in ne samo po številu zlatih kakor to počnejo drugod po svetu.  Po tem štetju so s 110 medaljami osvojili prvo mesto, pred Kitajsko z natančno 100 medaljami.

Obstaja tudi način ocenjevanja uspešnosti po katerem smo tudi Slovenci zelo visoko. Število medalj glede na število prebivalstva nas že nekaj zadnjih iger uvršča zelo visoko. S petimi medaljami smo se letos uvrstili na 4. mesto. Najbrž smo te dni še bolj ponosni na dejstvo, da smo najuspešnejši med državami bivše Jugoslavije. Ampak resnični junaki so posamezniki in njihovi trenerji. Sara Isakovič, Lucija Polavder, Primož Kozmus, Rajmond Debevec in Vasilij Žbogar so letvico in pričakovanja za naslednja velika tekmovanja postavili zelo visoko. Na včerajšnjem sprejemu naših olimpijcev je bilo tudi nekaj »osmoljencev«., ki žal niso imeli tistega za osvajanje medalj potrebnega kančka sreče. Peter Kauzer in Mitja Petkovšek sta zagotovo med njimi in upam, da bosta svojo srečo iskala tudi v Londonu čez 4 leta.

Druga dimenzija ocenjevanja uspeha olimpijskih iger je komercialna. Sponzorji bodo svoje vložke izmerili v prihodnjih mesecih medijske hiše pa že objavljajo visoke številke gledanosti. Prvi »financer« olimpijade ameriška TV mreža NBC je objavila rekordne podatke za gledanost na ameriškem tržišču. Medtem, ko so športni rezultati do neke mere nepredvidljivi je bil kot kaže medijski uspeh iger skrbno načrtovan. Pred dnevi objavljen članek v New York Timesu je razkril, da je bil NBC tisti, ki je »izbral« datum začetka iger. Zgodba o srečni številki treh osmic in datumu 8/8/08 ima predzgodbo. V resnici so hoteli organizatorji igre v septembru, ko ima Peking prijaznejše vremenske pogoje. To pa ni ustrezalo programskim načrtom NBC-ja, zato so zahtevali avgustovski termin. Tako so prišli do »srečnega« datuma začetka iger. Zahteve ameriškega medijskega trga so narekovale tudi nenavaden »jutranji« urnik finalnih tekem v plavanju. Vse je bilo podrejeno težko pričakovanemu lovu na legendarni rekord Marka Spitza. Ob podpori prvega plavalnega zvezdnika Phelpsa se je načrt izšel in NBC se že nekaj dni po končanih igrah lahko pohvali z najmanj 100 milijoni dolarjev dobička.

Bolj kot kadarkoli se je na teh igrah pokazal vpliv komercializacije. Mednarodni olimpijski komite zelo drago prodaja sponzorske in medijske pravice iger. Račun se medijem lahko izide le ob vedno večjih pravicah, ki jih dobivajo. Kje je meja, ko bodo njihove želje začele posegati v pravice športnikov? Morda bo potrebno do naslednjih iger več premisleka tudi v tej smeri. 

Doživeli smo športno, organizacijsko in komercialno uspešne igre. Morda nam bomo naslednje poletne igre v Londonu ponudile še kaj več….

To je zaključek mojega »olimpijskega« gostovanja na portalu drugi svet. Urednikom spletne strani želim veliko dobrih idej pri iskanju športnih zapisov tudi v prihodnje.  Šport bo še naprej pomembna tema naših pogovorov in življenja. Kak zapis na to temo se bo vedno našel tudi na mojem blogu.

Vse komentarje Boštajana Leskovarja na Drugem svetu najdete na  tej povezavi.

Drugi Svet se Boštjanu zahvaljuje za sodelovanje pri spremljanju olimpijskih iger. Njegova razmišljanja o športu lahko še naprej berete na blogu Športne vizije 2.