Zasluženo ZDA

(Piše: Klemen Kladnik) Finalna tekma med ZDA in Španijo je bila »jagoda na torto« zelo pestrega olimpijskega turnirja v košarki.

 Fizično dominantnejšim Američanom so se po robu postavili Španci brez svojega prvega organizatorja igre, NBA igralca Jose Calderona. Za večino ekip bi bila taka situacija nepremostljivi »handicap«, ne pa tudi za Špance. Njegovo vlogo sta prevzela Ricky Rubio in Juan Carlos Navarro. Več kot uspešno.

Ne bom šel v podrobnosti poteka tekme, ker ste si jo verjetno ogledali. Če si je niste si nabavite posnetek, ker se to splača pogledati.

Tisto kar je zanimivo (in to je res redkost) je število košev, ki sta jih ekipi uspeli doseči. Izid ob polčasu (61:69) je velikokrat končni izid tekme, ne pa polčasa v finalni tekmi na Olimpijskem turnirju!! Obrambi, ki sta forte obeh ekip sta tokrat zatajili, dasiravno sta bila napada vrhunska.

Všeč mi je bilo, da se Španci niso predali do konca – da so igrali svojo tekmo ne glede na pritiske nasprotnika, ne glede na kakšno svojo napako več – imaš »game-plan« in tega se moraš držati do konca. OK, nekaj malih popravkov znotraj tekme je sprejemljivih – ampak v principu moraš pred tekmo vedeti katere variante omogočajo najboljši končni rezultat in teh se moraš držati.

Všeč mi je podatek, da je bil Rubio na igrišču skoraj 30 minut! Ta podatek bi bilo zanimivo »narisati« slovenskim prvoligaškim trenerjem – seveda nima nihče »rubia« v svojih ekipah ima pa vsak sigurno kakega 17 let starega fanta, ki ga skriva na klopi, ker se boji za »rezultat«. Potem pa jokamo češ da ni mladih talentov, da nimamo igralcev. Ni res – imamo jih, samo nismo sposobni tem mladim talentom ponuditi resnega okolja v katerem bi svoj talent razvili. »Zafrustriramo« jih s polkvalificiranimi tujci, ki jim jemljejo minute. Zaradi rezultata! Rubio je svoje prve članske minute dobil ko je bil star 15 let. Igral je prvo špansko ligo. Kot »reminder«, da je včasih potrebno imeti jajca in videti dlje od svojega nosu – včasih je potrebno »žrtvovati« svojo rit in svoj interes za večje dobro. In Ricky Rubio je »največje dobro«.

Sem si prav zamišljal 17 let starega mulca iz Slovenije, ki ga daš na igrišče in tam pokriva Jasona Kidda, Chrisa Paula, Lebrona Jamesa... izgledal bi izgubljen v vesolju. Ricky? Z lahkoto je igral, kradel žoge, prodiral, igral obrambo.

O zmagovalcih le toliko – zasluženo so osvojili prvenstvo, vse tekme so odigrali zelo profesionalno. Videlo se je, da so bili pripravljeni za prvenstvo, ne kot na prejšnjih tekmovanjih, ko so mislili, da se jim bodo nasprotniki umaknili s poti do zlata. Tokrat so bili pripravljeni.

Mislim tudi, da je največji preskok v razmišljanju igralcev prinesel Kobe Bryant. V principu mi ni nevemkako simpatičen, je pa potrebno priznati, da je vrhunski. Če Kobe lahko igra obrambo (in še kako jo lahko igra!), potem bodo tudi ostali igrali. Če je Kobe bil nesebičen, potem so tudi ostali igrali ekipno. Mislim, da je on prinesel tisti bistveni miselni preskok v glavah Američanov.

 V tekmi za tretje mesto je Argentina (brez Ginobilija!) premagala Litvo. Tekme nisem imel priložnosti videti, si pa predstavljam kako je vse skupaj »teklo«. Argentinci »napaljeni« po odlični predstavi v polfinalu in pripravljeni »umreti za zmago« in Litva, malo izpraznjena po porazu proti Španiji. Niso se uspeli pobrati, Argentinci pa so samo nadaljevali na krilih polfinala.

Statistika dneva : 225 doseženih točk v finalni tekmi!

»statistika dneva« : 225 prejetih točk v finalni tekmi!

Izjava dneva : Everyone wants to talk about NBA players being arrogant, selfish, being individuals but what you saw today was a team bonding together, facing adversity and coming out of here with a big win

Vsi klemnovi komentarji

Za več zanimivih košarkarskih tem obiščite Klemnov blog The Court.