Bine Kordež: kakšna privatizacija je sploh mogoča?

O privatizaciji se sicer pogovarjamo že vseh zadnjih 20 let, pod trenutnim pritiskom Evropske komisije ter mednarodnih finančnih institucij za obsežnejšo prodajo podjetij pa so se razprave ponovno okrepile. Po osamosvojitvi je država (neposredno ali preko paradržavnih skladov) v svoji lasti obdržala kako četrtino vsega gospodarstva, predvsem v infrastrukturnih panogah, ključnih podjetjih ter bankah. V času gospodarske rasti do leta 2008 se je njen delež postopno zmanjševal zaradi načrtnega umikanja iz lastništva. Zadnjih pet let krize pa se je lastniška vloga države zaradi poslovnih težav in prezadolženosti precejšnjega števila podjetij (razlogi so ali v prevzemnih aktivnosti in še pogosteje poslovnih naložbah, financiranih pretežno s posojili) zopet okrepila. Predvsem banke v državni lasti so namreč zasegle precej lastniških deležev, prav tako pa so izpeljale tudi nekaj konverzij posojil v kapital in na ta način postale lastnice podjetij.

Delež državne lastnine je v Sloveniji tako relativno visok, posebno v primerjavi z ostalimi tranzicijskimi državami, ki so večino podjetij prodale tujcem že v prvi fazi (ter deloma »razdelile« ožjemu krogu domačih lastnikov). Današnje zahteve za prodajo državne lastnine tako s strani tujine kot tudi širokega kroga domače javnosti, naj bi izhajale na eni strani iz povečane zadolženosti (javnega dolga) države Slovenije v zadnjih letih. Še več pobud za prodajo pa pravzaprav izhaja iz pregovorne ocene o neučinkovitem državnem upravljanju podjetij, tako s stališča donosnosti, torej poslovne uspešnosti, kot tudi zaradi izogibanja potencialnim možnostim političnega vpletanja. Da se torej izognemo neposrednemu vplivu politike na poslovne odločitve državnih podjetij …več (piše Bine Kordež)