Intervju z Jinom

1. Jun 2009 17:21

Ustavila sva se pri pomenu bloganja, politiki, tudi večerovi akciji Bobu blog. Najbolj pa me je zanimalo, kaj bi Jin storil če bi vedel, da nas jutri čaka konec sveta. Postavil pa sem mu tri dodatna vprašanja in sicer, zakaj ne mara Dostojevskega, katera risanka mu je pustila najlepši vtis na otroštvo ter o čem priča ena izmed njegovih ljubših pravljic. Zanima tudi vas?

 

Zakaj Jin?
Vzdevek imam zdaj že kakšnih pet let. Je vse skupaj kar zapleteno; kombinacija med več pomeni. Imaš jing in jang, tukaj je že en ključ do uganke. Imaš Džine, duhove iz Korana, tukaj je drugi ključ. Džin se v angleščini zapiše Jinn, najprej pa sem bil usmerjen na tuje spletne strani in sem tako tudi pisal. Jin ima tudi pridih po Aziji in bil sem veliko časa navdušen nad Kitajsko.
Tako sem kombiniral in posledica je vzdevek Jin. Po vseh teh letih mi to ni več samo navaden vzdevek, je že del mene.

 

Začetki bloganja segajo, me spominjajo, …
Zdaj bo tega že tri leta. Čeprav, že prej sem veliko brskal po spletu in sem odkril bloge, pa nisem čisto vedel kaj bi s tem. Želel sem si lastno spletno stran, sem tudi nekaj naredil v to smer na enem tistih številnih brezplačnih ponudnikov, ki ti zraven prilepijo še kakšno reklamo. No, nisem imel ravno dovolj discipline in sem raje pisal po forumih, ker se ni bilo potrebno truditi z oblikovanjem strani. To je trajalo kar nekaj let.
Ko sem začel, sem pisal bolj po redko, zdaj pa pišem že vsak dan. Imam občutek, da bi lahko pisal še veliko več, ampak se velikokrat premagam in svojo energijo posvetim čemu drugemu. Navsezadnje nisem plačan  za to in je veliko pomembnih stvari, ki jih moram početi.

 

Kaj tebi osebno pomeni blog, bloganje?
Predvsem alternativo. Kolikor se spomnim, sem bil nezadovoljen s poročanjem uveljavljenih medijev. Želel sem si več, želel sem si druge strani zgodbe. Tako je postal splet eden mojih glavnih virov informacij. Blog pišem tudi zato, ker hočem predstaviti kaj pa jaz mislim o določeni temi. Pa še pisanje vadim pri tem.
Seveda je tukaj tudi povezovanje, ampak nikoli nisem imel pretiranega interesa po povezovanju znotraj Slovenije. Zanimalo me je, kaj piše kdo v ZDA ali v Libanonu, zato tudi berem zelo veliko tujih blogov. Komentiram pa bolj malo, nekako mi to nikoli ni šlo pretirano dobro. Raje si dopisujem preko elektronske pošte. Tako spoznaš veliko zanimivih ljudi s celega sveta.

 

Bi zamenjal svobodo za denar? Kaj ti je več vredno?
Imel bi ravno dovolj denarja, da bi lahko bil svoboden pri tem, kar bi počel. Svobodo obožujem, nočem nekoga, ki bi mi diktiral, kaj naj pišem, ali celo kaj naj mislim. Ampak na žalost je denar potreben.
Človek se mora prilagajati, tako pač je. Popolne svobode ni. Rad bi jo imel, ampak vem, da je ni mogoče doseči.

 

Zelo blizu si politiki, političnim dogodkom. Imaš kakšne posebne politične namene v prihodnosti?
To me predvsem zanima. Kakor druge zanima kakšna nanizanka ali Big Brother ali kar je novega v modi ali glasbi, mene zanima, kaj kateri politik izjavi, kakšna so razmerja. Mislim, da je ravno politika najbolj pomembna v naših življenjih, da tisti, ki imajo moč, odločajo o tem, kakšna bo naša prihodnost.
Prihodnost je neznana dežela. Veliko stvari je, ki jih še moram storiti. Predstavljam si lahko, da se bom čez kakšno leto včlanil v kakšno stranko. Ampak, zanimivo, mene zanimajo stvari, ki drugih ne preveč. Sama organizacija volilne kampanje. Lepljenje plakatov. Priprava shodov. Podpora. Za kaj drugega se mi ne zdi, da bi imel dovolj izkušenj.

 

Kaj bi kot uveljavljen politik najprej storil? In čemu bi se najprej izognil?
Kaj to pomeni uveljavljen? Če bi bil poslanec, bi se osredotočil na nekaj tem. Na primer kako uvesti brezplačen javni prevoz, zapreti mestna središča, zunaj pa pripraviti dovolj brezplačnih in varovanih parkirišč. Kaj takšnega. Če bi bil pa višje, pa bi bilo najbolj pomembno zbrati nekaj sposobnih svetovalcev.
Ne bi pa nikoli šel obiskati Joška Jorasa in ne bi grozil sosednjim državam s specialci. Pa tudi nasprotoval bi pošiljanju slovenskih vojakov po svetu. Njihova naloga je, da branijo domovino. Afganistan ni domovina.

 

Kaj meniš o dogodkih na Kitajskem, prepirih, ki v Tibetu vladajo in vzporednih pripravah na olimpijske igre?
Zahodnim državam ne bi svetoval, da bojkotirajo igre. V zadnjih letih se je svet radikalno spremenil. Če bi prišlo do bojkota, grem stavit, da bi to storilo samo nekako trideset držav, po večini zahodnih. Vsi drugi bi šli in tedaj bi se pokazalo, kdo ima v svetu več simpatij, kdo je bolj izoliran. Kitajci bi slavili, naši mediji pa bi kljub neuspehu prodajali pravljice o tem, kako je vsa mednarodna skupnost proti Kitajski. Dvomim, da je.
Žal mi je Tibetancev, žal mi je vsakogar, ki mu onemogočajo, da bi bil gospodar na svoji zemlji, vendar ne vidim, kaj bi naj mi storili proti temu. Res ne. Lahko je nekaj govoriti kar tako v tri dni, ampak ko pride do tega, da bi bilo potrebno res nekaj spremeniti, je to zelo težko.
To je kakor v Sudanu. Kako je mogoče razrešiti konflikt tam? Edino z vojaškim posredovanjem. Nihče se ne bo uklonil kar tako, na lepe besede. Potem bodo žrtve, mogoče bo Sudan enkrat v prihodnost podoben Iraku, naši vojaki bodo tam umirali, posledica pa bo veliko sovraštvo in račun doma, ki ga bomo odplačevali desetletja.
Edino kar lahko v takšnih razmerah storimo, ker upam da ga ni norca, ki bi šel z vojsko nad Kitajsko ali bi se šel gospodarskih sankcij v času, ko Kitajci na veliko financirajo ameriški deficit, je  da izražamo svoje nestrinjanje s kitajsko politiko v Tibetu. Naši politiki jim morajo dati vedeti, da ni prav zavzeti neko pokrajino in potem tja naseljevati svoje ljudi, da domače prebivalstvo na koncu po številu že presegajo. Ne bo veliko pomagalo, malo pa mogoče že.
Sicer me pa vse skupaj zelo spominja na Izrael in Palestince.

 

In kaj porečeš nad že obstoječimi članicamu EU, združevanjem, se nam lahko obeta preobrat, vojna, boj za lastno zemljo, svoje pravice, …?
Jaz zelo podpiram projekt EU. Dovolj je bilo že vojn in to  združevanje je posledica misli velikih ljudi, ki niso hoteli več videti morije na evropskih tleh, kakršna nas je dvakrat prizadela v prejšnjem stoletju.
Gotovo vse ni v redu. Preveč je birokracije, preveč je nekega planskega usmerjanja, premalo se vsi skupaj počutimo Evropejce, preveč smo zaverovani v naše majhne vrtičke in govorimo o nacionalnem interesu, potem pa politiki počnejo vse, da bi obranili samo interese svoje države, ne pa skupnosti. Ampak, kakšna je alternativa? Ne verjamem, da lahko miroljubno živimo drug ob drugem, če nimamo nekega centra, koder se na miren način pogovarjamo o skupni prihodnosti.
V prihodnosti vidim krize, predvsem zaradi številčnih priseljencev in vedno večjih razlik med revnimi in bogatimi. Pa soočat se je potrebno s svetom, ki se blazno hitro razvija. Vojn med državami članicami, mislim da ne bo, lahko pa bi doživeli še kakšen teroristični napad.

 

Kaj rad počneš takrat, ko se ne nahaš v Jinovem svetu?
Pišem. Pišem pravljice, imam jih že skoraj 50. Potem imam že eno ogromno bukvo s približno 850 stranmi. Fantasy.  Enkrat, upam, bo vse skupaj ugledalo luč sveta. Trenutno delam predvsem na pravljicah. Zelo bi si želel videti svojo knjigo v knjigarni.
Potem kdaj pa kdaj kaj preberem. Kdaj pa kdaj zato, ker niti nimam toliko časa pri vsem delu. Z Bulgakovim se mučim že od novembra lani, vmes mi je celo uspelo prebrati zadnjega Poterja in še nekaj drobiža. Sicer pa obožujem Ruse. Tolstoja, Gogolja, Lermontova, Turgenjeva. Edini, ki ga ne prenesem, je Dostojevski.
Brez Simpsonovih tudi ne gre, čeprav televizije zadnje čase ne gledam več veliko. Opažam, da zelo rad gledam risanke. Včasih je v njih več resnice kot v raznih akcijskih filmih, ki jih tako radi vsiljujejo množicam.

 

Zaradi česa se ti je zameril Dostojevski?
Bloger Ill advised mi je nekoč komentiral, da mogoče zato, ker je šlo za človeka, ki je živel v izrazito težkih razmerah in se potem ne morem poistovetiti z njegovimi zgodbami, ker mi gre pač veliko bolje. Ne vem, težko se prebijam skozi njegove knjige. Tolstojeva Vojna in mir je preprosta, hitro se bere. Spomnim se, kako zelo presenečen sem bil, ko sem jo prvič začel brati. Pričakoval sem pravo pošast, potem pa je bilo to takšno enostavno čtivo. Kakšen Idiot pa je nekaj drugega. Ne vem, zdi se mi preprosto zateženo.

 

Katera risanka ti je pustila najlepši spomin na otroštvo?
Oh, definitivno poslednji samorog. Imam tudi knjigo in jo obožujem!

 

Pravljica, ki si jo sam zapisal in ti je med ljubšimi, govori o …
Težko se je odločit, katera mi je najljubša. Mogoča tista o dekletu, ki v uročenem svetu hudobije še edina ohrani dobro srce in potem išče deželo dobrih ljudi ter jo na koncu tudi najde. Ima dober konec, kar niti približno ni nujno pri mojih zgodbah.

 

Česa ne maraš? Kaj te ujezi?
Hinavščina. Sploh pri ljudeh, ki so celi sladki, ampak spodaj še prevečkrat čutiš bodice.

 

Oproščaš ali kuješ zamero?
Odvisno do koga. Mislim, so bili ljudje v mojem življenju, ki jih ne prenesem še po letih odkar sem jih zadnjič videl. In so ljudje, ki bi jim lahko oprostil marsikaj.

 

Kako, s čim poskušaš nekoga razveseliti, osrečiti, presenetiti?
Kakšno darilce vedno pomaga. Ljudje si povečini predvsem želijo, da jim nekdo pove, da jih ima rad in da jih sprejema takšne kot so.

 

Sodni dan. V kakšen konec sveta verjameš?
Ko umreš, je konec tega sveta. Vsak ga enkrat doživi. Minljivost me zelo boli, vedno me je. Sicer pa verjamem, da se življenje nikoli ne konča, samo nadaljuje se v drugačni obliki.
Versko nisem več prepričan, da karkoli, kar piše v svetih knjigah, drži, tako da ti ne morem odgovoriti kako bi naj to točno potekalo. Moja vera se je v zadnjih letih temeljito preoblikovala in kar sem nekoč še sveto verjel, mi je danes malo pomembno. Včasih se počutim že skoraj ateista, tako malo razmišljam o tem. Nekako imam v sebi vsajeno zavest, da Bog je, da so stvari, ki so dobre in stvari, ki so slabe, da se je potrebno truditi za boljši svet, in to je to. Pred leti sem o tem na veliko razmišljal, potem sem se pa zasitil. Preprosto ni mogoče ničesar dokazati in vsak se mora pri sebi odločiti, kaj bo verjel.

 

In če bi vedel, da je danes naš zadnji dani, kaj bi še želel storiti?
Nič posebnega. Špagete imam zelo rad, brez tega ne bi mogel na oni svet.  Preživel bi čas z mojo ljubo, ji povedal, da jo imam rad. Poslušal bi Norah Jones, gledal zasnežene avstrijske planine.  Bilo bi mi žal za lepim razgledom, ki ga imam z našega vrha. Živim na zelo lepem kraju.

 

Za konec pa omeniva Večerovo akcijo Bobu blog, kjer si sodeloval in zmagal z izjavo: »Lahko je varčevati pri potovanjih v daljne kraje, težko pri kosilu.« Kje tiči inspiracija za to misel?
To je bilo zapisano v enem prispevku. V bistvu je res, da lahko nekdo, ki ima veliko denarja, še vedno privarčuje s tem, da se odpove Bahamom. Kaj pa tisti, ki je reven, ali lahko kar zamahne z roko in reče, danes pa ne bom jedel? Se mi zdi, da to ni tako preprosto. Dobro, vsak zase še lahko stori kaj takšnega, če pa ima otroke, ki jih ima rad, ki jim želi samo dobro, potem mu mora biti prekleto težko varčevati pri prehrani.

 

Jin, hvala za čas, zanimive odgovore. Morda se bova nekoč na  Drugem svetu pogovarjala o tvoji knjigi, do takrat pa ti želim veselo bloganje.

 

 

[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]