Mostovi, ki bi jih bilo treba podreti

Ko so  – po več letalskih nesrečah, ki so si v minulih tednih sledile ena za drugo – v nekem slovenskem mediju naredili med svojimi bralci anketo, kjer so spraševali, če se jim letala še zmeraj zdijo varna, je bilo zanimivo, četudi malce presenetljivo, da je več kot polovica odgovorila, da ja. Streslo me je le ob spoznanju, da se zdi marsikomu strmoglavljeno, sestreljeno malezijsko letalo sicer grozna zadeva, obenem pa nič takšnega, zaradi česar bi se bilo vredno razburjati. Ker pač menda ni ne prvo, ne zadnje…

V zadnjih mesecih mediji domala dnevno poročajo o najhujših oblikah družinskega nasilja. V večini primerov se je partner znesel nad žensko in žal- tudi nad otroki. Dr. Branko Lobnikar pravi, da pri teh, zelo skrajnih dejanjih, gre v glavnem za čustva, ki nekontrolirano izbruhnejo, ko se ljudem sesujejo zgodbe, ki so jih gradili celo življenje, obenem pa niso sposobni, ker se tega niso nikoli naučili, da bi na nek drug, bolj konstruktiven način reševati težke situacije, v katerih so se znašli. Po njegovem gre celo za zelo tipično slovensko vedenje, ko celo življenje nekaj spravljamo na kup in potem, če se zgodi kaj nepredvidenega, ne znamo poiskati drugih poti iz zagat.

Je res v naravi Slovenca, da v kritičnih trenutkih, ko je postavljen pred zid, želi izničiti vse, kar je ustvaril? Mar res drži, da takrat sploh nismo sposobni razmišljati?

Da je nekaterim potem, ko se prebudijo iz megle, tudi žal, kažejo posledice grozodejstev, saj tisti, ki jih povzročajo, največkrat storijo samomor.

”Če jaz nič nimam, tudi drugi od tega niča ne bo nič imel od tega”, pa je, kot kaže, osnovni moto tovrstnih blaznežev. …več (piše Milena Miklavčič)