"Šokantno: Izbrisani, kje so bili?" (video)

Potrebno bi bilo vse izbrisat tudi tiste ki to -------- podpirajo jas bi dal Jelinčiču proste roke -----------------

slo-zgodivinar Pirjevec se je v svoji knjigi o fojbah trudil dokazati manjše število žrtev, kot ga drugi navajajo. Mnogi komentatorji Hude jame krivijo komunistični režim. Nihče pa noče priznat, da je vse na slo-tleh storjene zločine izvajal človek-slovenec, ki je režime podpiral. Poglejte se slovenci v ogledalo:

Ima Pirjevec podobno nalogo kot jo je z drastično znižanim številom slo-Izbrisanih izvedel Krivic, ko je povsod, kjer je v kakršni koli obliki javno nastopal, javnosti na nos nabijal številko 18.305?

Ali Pirjevec z nižanjem števila v fojbah pokončanih ŽIVIH Italijanov zmanjšuje slovenistične zločine?
Ali med števili 400 in tisoče ima slovenistično brutalnost zločinstva za manjše ali večje?
Ali mu že le slovenistična pomisel, da nekoga ŽIVEGA tako brutalno pokonča, ne pomeni najbrutalnejši zločin?
Ali ni že ena sama žrtev preveč, da bi slo-družba najstrožje obsodila duševno notranjost takega svojega soslovenca?
Ali ni nikoli slišal ali prebral kako plemenitost, ki si jo slovenci ob vsaki priložnosti nezasluženo lastijo, kot na primer: »Kdo tebe s kamnom – ti njega s kruhom!«, da bi se namesto ukvarjanja s številkami uprl tudi današnji slo-politiki, ki fojbe-zločine opravičuje z »Oni so prvi začeli!«?
Ali se ne zaveda, da tudi po 66-ih letih slovenci niste uradno in javno ustrezno obsodili storilce najbrutalnejših fojbe-zločinov, ter si s takim odnosom do slo-zločincev zagotavljate ne-izbrisiv pečat zločinskega naroda?
Ali mu »Hude jame« in »Kočevski rogi« in druga več kot 600 množičnih grobišč, kjer so prav tako kot v fojbah masovno množično serijsko pokončavane žive nedolžne, ne-procesirane, žrtve, ne zadostujejo za obsodbo slovenizma?
Ali mu je vse tukaj našteto premalo za dokaz, da gre za vztrajno brutalno zločinstvo slovenskega naroda, kateri svoje zločine kar ponavljajoče izvaja in ne obsoja?
Ali mu slo-izbris-zločini v letu 1992 in drastično potem ne povedo, da gre za nikoli obsojeno slovenistično miselnost in neizkoreninjenost in ponavljanje fojbaštva in hudojamstva, ki se zaradi budnega očesa »velikih« na srečo NE VSEH! okrog 130.000 izbris-žrtev ni končal s krvjo?
Ali nebi namesto zniževanja različno navedenih fojb-žrtev-številk raje skrbel za izkorenitev zločinske slovenistične miselnosti, ki temelji na bolno-umnem lastnem prevrednotenju slovenstva nad drugimi narodi in ob vsaki priložnosti gnusno izkazujočem sovraštvu Srbohrvaščine (poglejte Internet)?
Ali noče videti, spoznati in reagirati na zločine, ki jih aktualna slo-politika kar naprej vztrajno izvaja, ko jo sploh ne zanima, kdo so tisti, ki so zagrešili slo-izbris-zločine, da bi jih pravni državi spodobno kaznovala in se je absurdno in povsem nasprotno spravila na tiste, ki so Izbrisane našteli do 25.571?
Ali ni sposoben spoznati zločinsko sramoto grimsa, janše pečeta,..., celega slo-naroda, ki genocidne zločine vztrajno izvaja, podpira in zoper zločine sploh ne ukrepa?

slo-Izbrisani

slo-Izbrisani - žrtve
26.2.2010
O K R O Ž N E M D R Ž A V N E M T O Ž I L S T V U
v Ljubljani
Slovenska cesta 41

posredovati naprej:

Vladi RS, Državnem zboru RS, MNZ-ju RS!

1. ZAHTEVA ZA

I Z N I Č E Nj E

ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O UREJANJU STATUSA DRŽAVLJANOV DRUGIH DRŽAV NASLEDNIC NEKDANJE SFRJ V REPUBLIKI SLOVENIJI (EVA 2009-1711-0040) OD SEPTEMBRA 2009 KI TEMELJI NA PODLAGI ZAKONA O TUJCIH IZ LETA 1991 IN SE NANAŠA NA 26.2.1992 IZ SLO-RSP IZBRISANE PREBIVALCE

Zakon je, v nadaljevanju pojasnjeno, protiustaven in snovan protizakonito brez udeležbe prizadetih, na katere se zakon nanaša.

2. ZAHTEVA ZA
PRAVNI DRŽAVI SPODOBNO

O B R A V N A V O

IZBRIS-ZLOČINA
IN
IZBRISANIH ŽRTEV
z državnim in mednarodnim javnim opravičilom in ustavno zakonito odškodnino

Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98-odl. US in 14/99-odl. US), ki je bil tudi eden od osamosvojitvenih zakonov Republike Slovenije in je začel veljati 25.6.1991, je v svojem 60. členu določal kdo je sploh lahko spoznan za tujca in sicer:

XIV. IZKAZOVANJE ISTOVETNOSTI TUJCA

60. člen:
Tujec dokazuje svojo istovetnost
1. s tujim potnim listom,
2. s potnim listom za tujca,
3. s potnim listom za begunca,
4. z dovoljenjem za vstop in osebno listino, na podlagi katere je bilo dovoljenje izdano,
5. z osebno izkaznico za tujca ali z drugo javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.

Osamosvojitveni Zakon o tujcih iz leta 1991 z ničimer ni določal, ali pa je za domačo in tujo javnost in politiko protiustavno in protičloveško zamolčal, po lastni Ustavi in po sprejeti mednarodni ureditvi človekovih pravic nedovoljeno, delitev tujcev na resnične tujce in na v Sloveniji s stalnim prebivališčem živeče Neslovence, ki so šele le in izključno zaradi Neslovenstva in, predvsem iz genocidnih nizkotnih pobud, za potujčiti.

Na podlagi leta 1991 veljavnega Zakona o tujcih, zlasti njegovega 60. člena, nihče od v Sloveniji za stalno prijavljenih prebivalcev, SFRJ-državljanov, ni mogel biti tujec. Leta 1991 in dolgo potem na SFRJ-območju niso obstajale države, ki bi svojim državljanom izdajale državljanske osebne dokumente, ki jih je za izkazovanje tujstva določal 60. člen slo-Zakona o tujcih. Zato nihče ni mogel imeti nobene od listin, ki jih je za izkazovanje tujstva določal 60. člen Zakona o tujcih, zlasti ne dovoljenja z vstop v slo-državo in ne nikakršne tuje listine, v kateri je bila fotografija, ter s tem tudi nihče od 26.2.1992 iz slo-RSP izbrisanih SFRJ-državljanov ni mogel biti tujec.

Prav kar navedeno neizpodbitno dokazuje, da smo iz slo-RSP izbrisani kot Neslovenci in nikakor kot tujci. Mnogim so celo ponarejena tuja državljanstva, da bi se jih izbrisalo iz RSP in izgnalo iz države. Izbrisani smo torej zločinsko genocidno, le zaradi neslovenske narodnosti, predvsem pa zaradi, ob vsaki možni priložnosti sadistično izkazovanega, sovraštva Srbohrvaščine.

Ob enostranskem z le eno potezo množičnem zločinskem genocidnem izbrisu povsem nedolžnih slo-prebivalcev je 60. člen Zakona o tujcih še dodatno protičloveško ZLOČINSKO kršen s tem, da od nikogar ni zahtevana predložitev katerekoli z Zakonom določene tuje listine, potrebne za izkazovanje tujstva, zlasti ne tujega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi nehote tujca varoval, da ob odvzemu slovenskih osebnih dokumentov tujec nebi ostal brez vseh osebnih dokumentov. Saj v Sloveniji desetletja živeči in tudi rojeni, razen slovenskih, nismo imeli nobenih drugih osebnih dokumentov in, smo ob odvzemu-nam slovenskih osebnih dokumentov postali apatridi in brez vseh osebnih dokumentov, tudi brez v svetu, kamor so mnogi izgnani, veljavnih vozniških dovoljenj, torej praktično brez vozniškega izpita.

Ko je žaba podkovaču dvignila nogo, je sanjala le o konjski podkovi, ne pa tudi o oranju njiv in vlečenju zapreg. Tako je osamosvojitveno bolno-umno zasanjana slo-politika delala drugo, celo boljšo, etnično čisto Švico, brez narodnostnih kantonov.

V Sloveniji že mnogo desetletij živi, (mnogi so v Sloveniji tudi rojeni) nekaj sto tisoč Neslovencev različnih SFRJ-narodnosti. Mnogi tistih, ki se zaradi vsiljenega jim sramu pred sadistično-samo-prevrednotenimi Slovenci imajo za Slovence, so po enem ali celo po obeh starših druge SFRJ-narodnosti. Saj je zaradi od vekomaj vztrajnega brutalnega slovenstvo-sadizma za mnoge Neslovence v Sloveniji sramota biti Neslovenec. Gnusno poniževalno zaničevanje Neslovenstva in brutalno prisilna asimilacija v slovenstvo je na mnogimi pustila sledi izopačenosti, porogljivo poimenovane čefurstvo in zadnjerazrednost, čeprav sta teh inteligenca in vrednostni potenciali pogosto daleč iznad slo-povprečja.

Ob izbrisu nas iz RSP je genocidno- zločinsko še dodatno kršen Zakon o tujci, kateri v svojem 82. členu določa:
XVIII. PREDHODNE IN KONČNE DOLOČBE

82. člen:
Dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80, 53/85, 30/89 in 26/90) veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije.

Torej, tudi če bi za res bili tujci, na podlagi določbe Zakona o tujcih nebi smel biti izbrisani iz RSP.

S tem je neizpodbitno dokazan množični izbris-zločin države Slovenije nad lastnim prebivalstvom neslovenske narodnosti.

Gre torej za vprašanje: kdaj in na kateri zakoniti podlagi smo Izbrisani le zaradi neslovenske narodnosti kar čez noč postali tujci, da bi se nas lahko obravnavalo kot tujce in nezakonito izbrisalo iz slo-RSP?

Ker zakonito veljavnega odgovora na to vprašanje ni, se nas nikakor ne more obravnavati kot tujce, zlasti ne na podlagi enostranskega genocidnega prisilnega potujčenja s strani Bavčarja, Debelaka, Štera in zločinskih izvršiteljev na Občinah in Upravnih Enotah. Zato je naša zahteva za takojšnje izničenje uvodoma navedenega zakona o nas Izbrisanih utemeljena in izvršilno nujna.

Na podlagi tukaj neizpodbitno dokazanega izbris-zločina je tudi naša zahteva za javno državno in mednarodno opravičenje nam in z Ustavo zagarantirano nam odškodnino utemeljena in izvršilno nujna.

slo-Izbrisani

ena od neštetih slo-izbris-zločin tragedij:

Najprej me je 13.12.1991 ob pravočasnem urejanju svojega državljanskega statusa in podpisu podtaknjene-mi TUJSKE vloge uslužbenka Občine Izola Dragica Žbogar, posvetovala, da bom, glede mojega pojasnjenega-ji slovenstva, ob morebiti čemu potrebnem obveščen, potem pa me namerno o ničem ni obvestila, da bi moje čakanje na njeno obvestilo zlorabila za izbris-me iz RSP.
Že pred izbrisom-me iz RSP je Občina Izola mimo moje vednosti na Hrvaškem in v Vojvodini protipravno* TRIKRAT uradno poizvedovala, ali sem tam »vpisan v državljansko knjigo« in, ji je pred izbrisom-me iz RSP TRIKRAT odgovorjeno, da nisem vpisan v DK in da nisem državljan. Kljub TREM veljavnim uradnim EKSAKTNIM odgovorom –kot je to Občina Izola zahtevala: »ni vpisan v DK«-, sem brez kakršnega koli Hrvat-dokaza KOT HRVAŠKI DRŽAVLJAN izbrisan iz RSP. *V pravdnem postopku so uradni akti, ki kažejo, da po slo-osamosvojitvi občina ni več smela uradno poizvedovati v tujini.
Na mejnem prehodu Sečovlje je v računalniku bilo zapisano, da sem hrvaški državljan, zato mi je odvzeta maloobmejna prepustnica. Čeprav nebi smel, me je humani policist pustil v državo in me za pojasnilo o Hrvat-vnosu v računalniku in vrnitvi mi odvzete prepustnice napotil na UE Izola.
Seveda nisem bil hrvaški državljan in sem, naivno prepričan, da gre za zmotno napako, na UE Izola prišel po svojo prepustnico, a mi je namesto vrnitve-mi prepustnice Elis Grlica podlo pokvarjeno zmamila in iz roke zverinsko iztrgnila še osebno izkaznico. V grudi me je udaril težek kamen, katerega se nisem več mogel znebiti. Tega po enajstih letih še vedno težko trpim v prsih.
Nato me je takoj prevzela genocid-zločinka Neda Božič in mi pojasnila, da sem izbrisan iz RSP in da nimam nobenih pravic več v Sloveniji. Za mojo pravočasno vlogo in moje vztrajanje, da nisem ne Hrvat in ne hrvaški državljan, sploh ni hotela slišati, prepričevala me je kot petletnega otroka, da sem Hrvat, naj se obrnem na Hrvate, ni pa hotela vedeti, da mi je, če bi tudi bil Hrvat, z pravkar odvzemom osebnih dokumentov onemogočila potovanje k Hrvatom.
Za nezakonitost Hrvat-vnosa v državljanskih evidencah Neda sploh ni hotela slišati, za naslednji četrtek je naročila načelnika Škrbino, da mi ta sovražno odbrusi, da je dejstvo, da nisem slovenski državljan in da oni z mano nimajo nič več in, da vrnitev-mi osebnih dokumentov ne pride v poštev, saj nisem slovenski državljan, ter da bom izgnan iz države.
Še vedno sem naivno verjel, da gre za zmotno napako, zato sem na UE pisal, naj se zadeva razišče in se popravi. Ko ni bilo nobenega odziva sem napisal še štiri podobna pisma, a tudi na ta ni bilo nobenega odziva. Moral sem spet osebno na UE, a me Neda Božič ni hotela razumeti, da nisem Hrvaški državljan in, da bi izbris odpravila in mi vrnila odvzete osebne dokumente. Povsem nasprotno: vsilila mi je obrazec za redno naturalizacijo s hrvaškim naslovom, kamor naj bi se obrnil. Neda božič me je trpinčila z ne-logiko: da rojstvo v Sloveniji ni nobena podlaga za pridobitev slovenskega državljanstva, nelogično pa nasprotno: rojstvo na Hrvaškem pa je dokaz za hrvaško državljanstvo. Mnogim v Sloveniji rojenim in nikoli izven Slovenije živečim Neslovencem ni bilo priznano slovensko državljanstvo na podlagi rojstnega kraja in so bili kot tujci izbrisani iz RSP in tudi izgnani iz države, jaz pa, ki sem leta 1943 rojen v kraju, ki je do leta 1947 bil v Sloveniji, da sem hrvaški državljan, zato: ker je moj rojstni kraj sedaj na Hrvaškem. Torej, ko gre za slovensko državljanstvo, rojstni kraj NI podlaga za državljanstvo, ko pa gre za tuje državljanstvo pa JE rojstni kraj podlaga za državljanstvo! To ja za zdrav razum težko prebavljivo in brutalna prisila v to za sabo pušča trajne posledice.
Ob naslednjem obisku sta oba zločinca, Škrbina in Neda, očitno dojela, da z mano nebo šlo po njunem planu, zato je Neda od mene zahtevala pooblastilo za pisanje Hrvatom, da bi mi baje »dobronamerno« -seveda zlonamerno- pisarniško pomagala. Iz predhodnega zlobnega delovanja sem Nedo seveda pravilno razumel in, ji pooblastila nisem dal. Zato je vztrajala, da moram dokazati, da nisem hrvaški državljan.
Takoj sem od Hrvaške in Vojvodine zahteval uradna akta o izkazovanju mojega tamkajšnjega državljanstva. Odgovorjeno mi je, da pri njih nisem vpisan v DK in da zato nisem državljan. A mi je Neda, čeprav je tudi sama po tujini poizvedovala, ali sem vpisan v DK, odbrusila, da to »ni vpisan v državljansko knjigo« ni nič. Ponovno sem pisal Hrvatom. Potrdili so mi, da ne jaz in ne moja mati nikoli nisva bila Hrvaška državljana. Nedi niti to ni bilo dovolj, vztrajala je, da se o mojem državljanstvu tudi lahko domneva, ko ne obstaja uradni dokument, ki državljanstvo izkazuje, ter da je zato izbris-me iz RSP pravilen in veljaven. Hudi pritiski!
Čas je neusmiljeno tekel, trpel sem bedo in vsestransko propadal. Ponovno sem od Hrvatov zahteval, naj v dokumentu eksaktno navedejo, da pri njih nisem državljan. Odgovorjeno mi je 12.04.1996, da nisem vpisan v državljansko knjigo in da zato »sukladno članku 30. stavku 1. Zakona o hrvatskom državljanstvu« nisem hrvaški državljan. Tudi ta absolutni dokument o izkazovanju mojega hrvaškega ne-državljanstva ne Neda in ne Škrbina nista hotela priznati za veljavnega. V moj pogovor z Nedo Božič se je ne-pozvano vpletla uslužbenka Elis Grlica z nasvetom, naj grem v Yu-Konzulat v Trstu po nek baje potreben pečat. Večer prej sem na svojo srečo slišal zgodbo o Bajić Bošku iz Pirana, ki so ga prav tako pokvarjeno-podlo s »potrebnim pečatom v Trstu« izvlekli iz države, potem pa nikoli več pustili vstopiti v državo k njegovi družini, kjer je živel dvajset let in, kjer njegova hčerka državi prinaša športne medalje.
Ko se nisem pustil s »pečatom v Trstu« prevarati, me je Neda naročila čez dva dni k načelniku Škrbini v posebni oddaljeni obrambni stavbi, kjer ni bilo prič. Tam sta se oba nad mano Neslovence-in-cirilico-sovražno izživljala, do solz me prisiljevala podpisati neznano-mi gradivo, s katerim naj bi privolil v hrvatstvo-postopek. Ko v tej stavbi brutalnega sadizma nisem več zdržal, sem od Škrbine zahteval, naj v akt, ki ga moram podpisati, vnese to, da sem v podpis prisiljen. Nato je Škrbina Nedi naročil, naj gradivo ponovno napiše in, naj ga naslednji dan ob osmi uri na UE Izola podpišem. Moj podpis hrvaškega gradiva, s katerim bi prisilno najverjetneje pritrdil, da sem hrvaški državljan, je bil Škrbini zločinsko potreben, da bi me lahko izgnal iz države. To sem potem ukapiral, ko mi je gospod France Jamnik iz urada Varuha Človekovih Pravic pojasnil, da me nimajo kam izgnati, saj brez dokumenta o moji nekomu-pripadnosti ne vedo kam bi me izgnali.
Takoj, izven obrambnega oddelka, sem sklenil, pred podpisom neznanega hrvatstvo gradiva, posvetovati se z odvetnico Janjo Luin iz Kopra, ki mi je bila na UE Izola brutalno podlo podtaknjena. Ta odvetnica je od upravne oblasti imela, nedvomno plačano, nalogo: proizvajati izgonu iz države namenjene umetne slo-tujce. Gospod France Jamnik iz urada Varuha Človekovih Pravic me je prepričeval, naj odvetnico Luin ubogam, pojasnil mi je, da je ona bila določena tudi za druge, meni podobne, osebe.
Po telefonu sem odvetnici Luin pojasnil, od kod imam njeno telefonsko številko, zato me je za naslednji dan naročila k njej v pisarno. Po naivni predstavitvi svoje zadeve in po podpisu pooblastila mi je Luin pojasnila, da me bo zastopala in sicer: BREZPLAČNO. Začela je lepo, humano brez znakov zla. Toda zadeva je po sodbi Vrhovnega sodišča februarja 97 ukazala odpravo izbrisa-me iz RSP. K tej sodbi je tudi MNZ v Ljubljani dodalo svojo odločbo, ki je Škrbino obvezovala urediti moje prebivališče. A se je Škrbina tako na sodbo Vrhovnega sodišča kot tudi na odločbo MNZ-ja krvniško-zločinsko za vedno oglušil, jaz pa sem nestrpno vsak dan zebel, beden drhteč pričakoval rešitev mojega prebivališča na podlagi te sodbe in odločbe.
Ker me je zastopala odvetnica Luin, sta Vrhovno sodišče in MNZ sodbo in odločbo poslala odvetnici Luin. Namesto da bi na podlagi prispelih sodbe in odločbe takoj pri Škrbini zagrabila ureditev mojega prebivališča, mi je odvetnica Luin skupaj s sodbo in odločbo, absurdno, pisno ponudila 300DM posojila za ureditev hrvaškega državljanstva. Od mene je, verjetno od Nede Božič in Škrbine nagovorjena, odvetnica Luin zahtevala pooblastilo za pisanje Hrvatom. Ta podlo izprogramirana zloba me je tako ustrašila, da sem odvetnico Luin takoj odpovedal in to Škrbini in sodišču uradno sporočil. A je brezvestna odvetnica Luin, kljub ne danem-ji pooblastilu, od Hrvatov uradno zahtevala sprejem-me v hrvaško državljanstvo. Hrvati pa niso hoteli mimo mene, zato so me hoteli osebno pri njih skupaj z za državljanstvo potrebnimi dokumenti, ki v mojem primeru nikoli niso obstajali, ter zato tudi niti možnost za sprejem-me v hrvaško državljanstvo. Tako sem iz pisma Hrvatov izvedel, da jim je odvetnica Luin brez mojega pooblastila protizakonito pisala. Podla Hrvat-prisila!
Ko sem odvetnici Luin odpovedal zastopanje-me, je kazalo, se je ustrašila, da bom zmagal. Pohitela je, nedvomno v dogovoru s Škrbino, in je takoj pri Škrbini v mojem imenu, brez da bi jaz to vedel, vložila zahtevo za izdajo tujskih dokumentov. Zadovoljni Škrbina je v le nekaj dneh zame pripravil tujske dokumente. Sporočil mi je, naj z za upravno takso 1.400SIT, ki jih brez osebnih dokumentov nisem mogel imeti, pridem po tujske dokumente. Mojem protizakonitem potujčevanju se je takoj pridružil tudi gospod France Jamnik iz urada Varuha Človekovih Pravic in, me po telefonu oprostil plačila 1.400SIT upravne takse, da bi le sprejel tujske dokumente. Toda v tujskem dokumentu je moralo biti navedeno tuje državljanstvo, a za to ni obstajal noben, ne le zakoniti, dokument, ki bi državljanstvo izkazoval. Take vsiljujoče-mi tujske dokumente, kjer bi verjetno bilo nezakonito zapisano: hrvaški državljan, nisem smel sprejeti in, to sem Škrbini tudi sporočil. Škrbini je torej bilo potrebno, za vsako ceno, spraviti me v Hrvata, in me na podlagi ponarejenega hrvatstva izgnati iz države, sicer ne obstaja noben drugi zakonito opravičljiv razlog, zaradi katerega me je Škrbina hotel imeti kot Hrvata.
Ko je Škrbina »padel« tudi na pripravljenih tujskih dokumentih, se je lotil moje matere, katere državljanstvu naj bi jaz moral slediti. Seveda je ciljal na moje matere neobstoječe hrvaško državljanstvo. Kljub večkratnem opozorilu svetovalca Lj-MNZ načelnika gospoda Borivoja Kosa, je spet, celo leta 2000, ko je do mojega zadnjega daha pričakoval, da bom zlomljen vendarle pristal na hrvatstvo, pisal Hrvatom in kopal po genih moje pokojne matere. Hotel jo je na vso silo imeti za Hrvatico, a so ga Hrvati vsakič razočarali, sporočili mu, da moja mati ni bila hrvaška državljanka.
Ko tudi z mojo materjo ni šlo, sem maja 2001 sprejet v slo-državljanstvo na podlagi 13.12.1991 podtaknjene-mi vloge, kateri je Škrbina zločinsko izkonstruiral in meni obesil zamudo, s katero je protizakonito vztrajno zagovarjal in opravičeval izbris me iz RSP.

Odgovornem za nadzor tukajšnjih kometarjev hvala za črtanje sovražnih izjav.

slo-Izbrisani

kot skrajna nosilka ultra desnih idej in na misel mi ne pride brati njene ksenofobne izpade!
Slovence pa je lahko sram, predvsem prvo vlado, da se je izbris zgodil in vse vlade potem, da niso imele volje napake popraviti.

Kako zanikrno se narod izmotava pred lastnimi grehi je znak, da smo v navidezni demokraciji in nepripravljeni sprejeti za napake odgovornost.