O prednostih in slabostih prodaje NLB

Prodaja 75 odstotkov državnega lastništva NLB razpršenim vlagateljem, je verjetno več ali manj dokončno. Glavna argumenta za takšno odločitev sta najbrž dva. Prvi je zaveza Evropski komisiji, da bomo banko po izvedeni sanaciji v nekaj letih prodali, drugi pa dokaj prisotno prepričanje, da državno lastništvo banke omogoča klientelizem, korupcijo in da se bomo slej ko prej zopet srečali s kako novo sanacijo. Takšne ocene nedvomno dodatno usmerjajo politiko v izpeljavo prodajnega procesa, prodajo pa podpira tudi večina prebivalstva, obremenjena z večletnim ponavljanjem davkoplačevalske vloge.

Dane, pa tudi že večkrat kršene zaveze Evropski komisiji, vsekakor puščajo bolj malo manevrskega prostora. Za kakršnokoli iskanje drugačnih rešitev bi moral na eni strani obstajati interes za to, predvsem pa bi bila potrebna sposobnost pogajalcev, da bi z birokrati v Bruslju v večji meri zavarovali naše interese. To nedvomno ni preprosta naloga, a izkušnje drugih držav kažejo, da je tudi to mogoče. A kot rečeno, interes glavnih pogajalcev je šel bolj v smeri izpolnitve pričakovanj Bruslja. Kar pa se tiče zavez in spoštovanja dogovorjenega pa mi je ves čas pred očmi pristop Trumpa. Tu vemo, da sklenjeni dogovori večje teže nimajo – če so se pač spremenile okoliščine. Drži pa, da si veliki, močni in/ali sposobni tak pristop lažje privoščijo …več (piše: Bine kordež)