Ni vse le plevel

"O, kako lepe rože," vzklikne Ana od srca neki gospe, ta pa ji ob pogledu nanje odvrne: "Ko le ne bi bile tako polne plevela." In ko Ana malce bolj natančno pogleda, res opazi pod lila odejo stotin nežnih svetov res nekaj plevela, a ta je povsem nemoteč. Kako pomenljiva simbolika se skriva v tem kratkem dialogu. Znamo gledati nase in na druge na način, da videvamo zaplate plevela ali da tega odmisliimo in iščemo predvsem cvetje? Ana ob tem pravi: "Poglejmo v svoje vrtičke kdaj tudi malo ostreje in na vrtičke drugih tudi prizanesljiveje."