Politična pratika

Časi, v katerih živimo, niso ravno naklonjeni drobnim, a skromnim presenečenjem. Otroci ne živijo več v pomanjkanju, temveč v preobilju, zaradi katerega ugasnejo marsikatere tihe, a zelo pristne želje.

S preobiljem, ki ga zavijemo v svetleč papir ali ga vtaknemo v škatle pisanih barv, ki prispejo iz Kitajske, smo začeli že prav pretiravati. Z obdarovanjem je enako kot z vinom – kozarček je super, preveč je pa škodljivo. Dobri decembrski možje bodo, kot kaže, obilo spodbujali tudi politične apetite.

Tistim, ki so zakuhali nedeljsko anketo, s katero so nas prepričevali, da bi na volitvah, če bi jih že imeli, prepričljivo zmagal Marjan Šarec, ne vem, bi se smejala na glas in ali po tihem. Sprašujem se, kako, za vraga, je mešalcem megle, stricem iz ozadja in ustvarjalcem vedno novih strank uspelo v komaj nekaj dneh, kar je bila dotična stranka ustanovljena, prepričati vse, tudi stare mamice, da bi bil za državo Šarec najboljša izbira?

Drži, da je zelo priročen; najprej gre k maši, nato govori na partizanskih proslavah, vmes ga hvalijo po medijih, a vseeno. Nekaj je voditi občino, drugo pa je voditi državo, tega, slednjega pa Serpentinšek, ki ima babe za žabe, definitivno ni zmožen početi. A pravljic še ni bilo konec … več (piše: Milena Miklavčič).