Pomanjkanje duhovnikov in prihodnost župnij

Branko Cestnik opozarja na posebno religiozno in psihološko blokado, ki se aktivira v povprečnem slovenskem katoličanu, ko gre za vprašanje pomanjkanje duhovnikov in prihodnosti župnij. Preseneča, da smo to temo bolj odprto začeli obravnavati šele v zadnjih dveh letih, čeprav negativni trend opažamo že dlje časa.

Od kod ta neodzivnost? Zdi se, da iz nekakšnega „strahu božjega“. Lik duhovnika in ustanova župnije sta skozi zgodovino v naši zavesti pridobila status svetega, skoraj božjega. Za marsikoga je dvomiti v duhovništvo in v versko strukturo kakor dvomiti v Boga samega.

Pomanjkanje duhovnikov je v evropskem prostoru v prvem koraku samo po sebi sprožilo dvoje konceptualnih rešitev. Gre za koncept „mašenja lukenj“ in koncept „novega razreza“ pastoralne pogače. V drugem koraku – t.j. v zadnjih letih – pa vidimo, da ta dva koncepta delujeta le začasno ter da je treba poiskati nekaj tretjega, novega; nekaj, kar bo tudi preseglo nekatere tradicionalne okvirje.