Predsedničin strastni poljub

Razlaga je bila skorajda nepotrebna. Zato je predsedničina izjava ostala nekako v praznem prostoru nezanimanja, neodzivnosti in skorajda utrujajočega ponavljanja. Kolinda Grabar Kitarović, je nekje med toplimi julijskimi dnevi, brez prav posebnega razloga, znova poudarila, da Hrvaška ne bo sprejela enostranske implementacije arbitražne razsodbe o mejnem sporu s Slovenijo ter zaradi večje odmevnosti in predvsem  priporočil svojih služb temu dodala novost.

Le ta, vsaj do sedaj, še ni bila slišana.

Predsednica je izrekla oceno, ki je v evropski dnevni politiki, zaradi svoje slabšalnosti razmeroma redka. Novo sporočilo je bilo, da so izjave predsednika slovenske vlade, dr.Mira Cerarja o tej temi nevarne, da se zaradi njih ni potrebno vznemirjati, saj ima država Hrvaška zadosti odločnosti, moči in kapacitet, da se lahko takšnim enostranskim poizkusom implementacije upre.

Predsedničina političina trditev, bi bila, če odmislimo njeno poudarjanje moči, s katero razpolaga Hrvaška, tako nazorna in tako nedvoumna, da bi jo lahko povsem mirno pospravili v mapo odzivov po izreku sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča.

Hkrati bi takšno interpretacijo lahko podprli vsaj še z dvema dejstvoma. Zahtevo republike Bosne in Hercegovine, objavljeno nekaj dni prej, naj Hrvaška spoštuje podpisani in v Zagrebu nikoli ratificirani sporazum, sedaj pokojnih predsednikov dr. Franje Tuđmana in Alija Izetbegovića… v nadaljevanju piše Borut Šuklje, nekdanji minister za notranje zadeve in veleposlanik v ZRJ, danes pa mednarodni svetovalec za področje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana.