Pri poročanju o samomoru sina prvega moža policije so mediji prestopili etično mejo

Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.

Tako pravi 23. člen slovenskega novinarskega kodeksa. Torej so novinarji, pri nedavnem poročanju o samomoru sina generalnega direktorja slovenske policije sledili zapovedim napisanim v omenjenem členu?

Boris Vezjak, ki tokrat analizira poročanje o samomoru mladeniča, med drugim zapiše; običajna napaka, ki jo največkrat hote in manipulativno počnejo medijski delavci, zadeva pretvarjanje, da omenjeni javni interes narekuje tudi dejstvo, da je v smrt vpletena oseba, čigar delovanje je v javnem interesu. To seveda ne drži – v tem primeru ne obstaja noben interes o tem, kaj se je zgodilo z družinskimi člani, obstaja zgolj nepietetno izživljanje.

Dobra novica v danem primeru je le, da razen Bojana Požarja in Sveta24 ter različnih medijskih portalov večina medijev vendarle ni sledila neetičnemu zgledu tabloidne radovednosti…